Superpokal je v večini rokometno razvitih držav del uradnega tekmovalnega koledarja in zato tudi obvezen za oba kluba. A Slovenija je spet izjema, saj gre za neuradno tekmovanje, kar pomeni, da je njegova izvedba odvisna predvsem od dobre volje in pripravljenosti klubov. Skrajni čas je, da RZS ali združenje prvoligašev uvrsti superpokal v uradni tekmovalni koledar – to naj bi se zgodilo še letos –, prevzame organizacijo, ga izpelje v kakšnem manjšem kraju, s tem poskrbi za promocijo in dvig slovenskega rokometa ter ob tem mogoče še kaj zasluži.
Sploh ni pomembno, kdo je kriv za odpoved – Gorenje (državni prvak) ali Celje Pivovarna Laško (pokalni zmagovalec). Vsak klub nosi svoj del krivice, v tem primeru pa je tako opevana fraza »v dobrobit slovenskega rokometa«, kar superpokal zagotovo je, le mrtva črka na papirju. Tekma naj bi bila 31. avgusta ali 1. septembra, torej slab teden dni pred začetkom nove sezone v domači ligi, a rokometna soseda sta ostala vsak na svojih okopih. Na junijski seji združenja prvoligašev je Gorenje sporočilo, da mu termina ne ustrezata, saj naj bi takrat igralo na turnirju v Kanjiži – čeprav je bilo v programu tekmovalnega koledarja zapisano, da sta termina namenjena superpokalu. Celjani naj bi prav zaradi superpokala odpovedali sodelovanje v Kanjiži, na katerem pa je potem vendarle nastopilo – Gorenje! Velenjčani so zato predlagali preložitev na tri dni pred začetkom prvenstva, a se pivovarji s tem niso strinjali.
V dneh in tednih, ko je celotna pozornost slovenske (športne) javnosti usmerjena na EP v košarki, bi rokometni superpokal temu dogodku odščipnil vsaj kanček medijske pozornosti. In namesto da bi rokomet vsaj za dan ali dva zapustil medijsko »sušo« in obrobje, si je z odpovedjo superpokala spet zabil avtogol, celotna zadeva pa je izpadla, milo rečeno, zelo neresno.