Ne vem, ali je to povezano z dejstvom, da sem Danka, je pa res, da je imel že moj stari oče pred več kot pol stoletja trgovino s sadjem in zelenjavo. Odkupoval je pridelke od kmetov in jih prodajal. Opažam, da tukajšnjim kmetom velikokrat manjka vera v to, da je mogoče. Tudi sama sem morala na začetku kar intenzivno iskati partnerje. Zdaj pa v glavnem dobavitelji najdejo mene in takšni so tudi najboljši, saj delajo z namenom, da bi svoje pridelke prodajali, ne pa zgolj črpali subvencije, kar je žal glavno vodilo nekaterih.
Kako boste to dosegli?Na prvem mestu je kakovostna ponudba, ki jo želim še razširiti. Sem kritična, selektivna, od dobaviteljev zahtevam visok standard. Skušam ponuditi čim več lokalno pridelane hrane, ki je prepotovala čim manj kilometrov, ki je pridelana na sonaraven ali ekološki način. Pri nas ni treba biti v dvomih, od kod je hrana, če ni lokalna, je zagotovo slovenska. Ker v Pivki junija še nimamo paradižnikov, gremo ponje v Sečovlje. Bučno olje pa je denimo iz Prekmurja. Poleg prodaje domačinom in turistom – naša trgovina je tudi turističnoinformacijski center, promovirati želimo tudi lokalne kraje, turizem, gostinstvo – si želimo, da bi oskrbovali tudi manjše šole. Naslednja poslovna poteza pa bo tedenski zabojček lokalnih živil, ki ga bo mogoče naročiti po internetu in ga bomo ob petkih dostavili na dom na območju od Postojne do Ilirske Bistrice.
Zadnje medijsko razkritje v zvezi z goljufijami prodajalcev, ki so kot domače prodajali pridelke, ki to v resnici niso bili, je med potrošnike zasejalo dvom. Kako boste vzpostavili zaupanje?Zaupanje je zelo pomembno. Še po razkritju te zgodbe se je nekaj ljudi, za katere se je vedelo, da so goljufali na bližnjih tržnicah, oglasilo pri meni in mi ponudilo sodelovanje. Ko sem jim rekla, da bom prišla k njim domov pogledat, pa se bomo nato zmenili, se niso več oglasili. Poznam vsakega našega dobavitelja, bila sem pri njem, na njegovi njivi, v hlevu, poznam njegov način pridelave. Na tak način si prizadevam za pošteno ponudbo. Se je pa že zgodilo, da smo bili ogoljufani. Bližnji mlin nam je prodal biološko moko. Ko smo vprašali za certifikat, na kar nas je opozoril inšpektor, se je izkazalo, da ga nima. Moko sem spakirala, mu jo peljala nazaj in preklicala sodelovanje.
Kako težko je v krizi prodajati hrano, ki je sicer domača in zdrava, a nekoliko dražja?Pozitivno sem presenečena. Ko sem pred odprtjem naredila raziskave trga, sem računala, da bodo prevladovali mimoidoči in turisti, glede domačinov sem bila v strahu zaradi razmer, ki v Pivki niso lahke. Toda tudi nekateri ljudje, ki imajo manjše dohodke, se zavedajo, da ni vseeno, kaj jedo. Pa raje pojedo malo manjši kos sira, pa malo več krompirja in solate, in te dobre.
Pri nas se šele v zadnjem obdobju širi zavedanje o pomenu lokalne, zdravo pridelane hrane. Nas Danska, ki je tudi sicer zelo zeleno usmerjena, s tega vidika prehiteva?V zadnjem obdobju je bilo, tudi zaradi vplivov oglaševanja, moderno hoditi v velika nakupovalna središča. Zdaj prihaja do sprememb, ljudem je čas vedno bolj dragocen, zato ga ne želijo več zapravljati v velikih trgovinah in raje hodijo v manjše, tudi če ne morejo izbirati med 18 jogurti. Poleg tega je vse bolj pomembno tudi, kaj kupujejo, kaj jedo. To je priložnost za manjše trgovine z lokalnimi proizvodi. Ne bi rekla, da je Danska glede tega močno pred nami. Se pa precej razlikujemo po nečem drugem, in sicer po podjetniški iniciativi, ki je je na Danskem veliko več, več je tudi medsebojnega sodelovanja in spoštovanja, med proizvajalci, prodajalci in kupci. Ne gre za izkoriščevalske odnose, temveč povezovanje. To v Sloveniji pogrešam. Tukaj velikokrat slišim ljudi reči: »Pa saj se ne splača.« Ko sem že pred leti odprla šolo jahanja, se sprva ni splačalo. Danes živimo od nje. Se nam je splačalo, ker nismo pričakovali zaslužka od danes na jutri, ampak smo delali na dolgi rok.
Na podeželju ste ustvarili dobro podjetniško zgodbo. Z možem, kot rečeno, vodita uspešno jahalno šolo, zdaj ste dejavnost nadgradili z lokalno trgovino. Kaj je potrebno, da človek uspe na podeželju?Potrpežljivost, iznajdljivost, polno dobre volje, posluha za drugega. Pri nas rečemo, da daš prst v zemljo, da se prizemljiš in skušaš to, kar imaš, oplemenititi. Iz tega, kar imamo, moramo potegniti najboljše.
Vaš življenjski moto je, kot ste že večkrat dejali, »vzemi, kar imaš, in naredi kaj iz tega«. Imate občutek, da se tukajšnji ljudje premalo zavedajo priložnosti in potencialov, ki jih ponujajo ti kraji?Premalo so samozavestni, pogumni in premalo se povezujejo. In izjemne naravne danosti, ki jih imajo, jemljejo za preveč samoumevne.
Zakaj se vam zdi vredno živeti v Sloveniji? Danes veliko ljudi, zlasti mladih in izobraženih, odhaja.V Sloveniji živim 28 let. Prišla sem še v času Jugoslavije kot turistka, kasneje sem srečala svojega poznejšega moža. On in njegova družina so mi odprli vrata v slovenstvo, ki mi je priraslo k srcu. Danes sem tukaj doma, ne predstavljam si, da bi umrla kje drugje.
Sicer pa razumem tukajšnje ljudi. Počutijo se ogoljufane, izgubili so vero, zaupanje. Zlasti mladi, ki so študirali in ne dobijo službe, ker jim trenutna politična situacija ne dopušča, da bi ustvarjali. Toda ne drži vedno, da je trava bolj zelena na drugi strani ograje. Na Danskem ni treba ne vem koliko let študirati. Tam si lahko spoštovan kot avtomehanik ali frizer ali poštar. Pri vas bi se morali odlepiti od načina razmišljanja v slogu »pojdi študirat, da ti ne bo treba delati«. Vsak mora delati, vsak naj bi bil sam odgovoren za svojo usodo.
