KAKO JE PATRIA TRENIRALA NOGOMETNO MOŠTVO

Politični inženiring

Državni zbor je sredi julija 2004 sprejel Resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske, v kateri je bil med prednostnimi naveden tudi nakup 135 oklepnikov. Konec septembra je Ivan Črnkovič poslal na Finsko predstavitveno pismo, v katerem je svoje podjetje Rotis d.o.o. ponudil kot zastopnika pri prodaji izdelkov družbe Patrie Vehicles Oy v Sloveniji.

Za zastopstvo se je potegovala tudi družba Avtocommerce Intercar d.d., saj je imela že pred tem podpisano svetovalno pogodbo z orožarskim koncernom EADS International (European Aeronautic Defence and Space Company), ki je 26,8-odstotni lastnik Patrie. S tedanjim izvoznim direktorjem Paulijem Rumbinom je tedaj že sodeloval Jure Cekuta, ki je imel stike z generalom Petrom Zupanom z oddelka za temeljne razvojne programe ministrstva za obrambo, Patria Vehicles Oy pa je konec januarja 2004 sklenila tudi pogodbo z avstrijskim poslovnežem Hansom Wolfgangom Riedlom in njegovo družbo RHG.

Riedl je bil nekdanji član upravnega odbora proizvajalca oklepnih vozil pandur, podjetja SSF (Steyr-Daimler-Puch Spezialfahrzeuge). Rumbin je Riedla že leta 2003 obiskal na Dunaju, Riedl pa je v enem od zaslišanj pred dunajskim sodiščem povedal, da je nekdanjega direktorja izvoznega oddelka peljal k Juretu Cekuti v Slovenijo. Kmalu zatem mu je Patria ponudila pogodbo o svetovanju.

Sodišče v obrazložitvi razsodbe omenja pričanje Rumbinovega naslednika Reija Niittynena, ki je dejal, da je bila Patria prepričana v kakovost svojega izdelka in v uspeh na slovenskem razpisu, vendar jih je Riedl podučil drugače. Avstrijski poslovnež je že imel izkušnje, saj je kot svetovalec podjetja SSF sodeloval pri prodaji oklepnikov valuk 6x6, ki jih je ministrstvo za obrambo kupilo od Sistemske tehnike in so licenčna verzija avstrijskega pandurja1. Po njegovem prepričanju naj bi tehnična zmogljivost pomenila le 40 ali celo 30 odstotkov uspeha na razpisu, ostalih 60 ali 70 odstotkov pa je odvisno od politične odločitve, lobiranja in kakovosti ponudbe za protidobave. Dokazni dokumenti kažejo, da je takšno informacijo Patria dobila tudi od Cekute in generala Petra Zupana.

Riedl je zato ocenil, da bo treba pri novi vladi, ki je nastopila konec leta 2004, politično lobirati ter hkrati okrepiti lobiranje pri tehničnem oddelku ministrstva za obrambo, Patria pa je s pomočjo Jureta Cekute že načrtovala tako imenovani politični inženiring. Dokumenti iz dokaznega gradiva kažejo na to, da je Patria hotela »politični inženiring« uresničiti z »izvedbo načrtovanih sestankov s predsednikom vlade, ministrom za obrambo in generalom Zupanom v sredini meseca decembra leta 2004«. Ti načrti se niso uresničili.

Isti ljudje, isti agenti

Sredi januarja naslednjega leta je Riedl takratnemu vodji projekta za Slovenijo Reiju Niittynenu pisno predstavil Walterja Wolfa. Povedal je, da je Wolf s Cekuto sodeloval že pri projektu Pandur leta 1993, a je bil v resnici Wolf tisti, ki je poznal politične nosilce odločanja in na koncu tudi priskrbel naročilo.

Riedl, Niittynen in Wolf so se 20. januarja 2005 sestali na Dunaju. Zapisnik sestanka kaže, da so se pogovarjali o poslu v Sloveniji in ugotovili, da so nova slovenska vlada in svetovalci predsednika vlade v bistvu isti ljudje kot v času uspešnega projekta Pandur. Pri tem projektu sta Wolf in Cekuta kot Riedlova agenta v Sloveniji zastopala podjetje Steyr Daimler Puch. Zato je Riedl Patrii tudi predlagal, da »se za agente uporabijo isti ljudje, pri čemer se g. Cekuta osredotoča na logistični oddelek, se g. Wolf poveže z najvišjimi politiki (PM Janša, MORS) in njihovimi višjimi svetovalci (Zagožen, Ocvirk)«. V nadaljnjih dokumentih se ime Ocvirka ni več pojavljalo, povsem drugače pa je bilo z Zagožnom.

Jože Zagožen je sicer v zagovoru skušal zmanjšati pomen svoje vloge in trdil, da se je omejila zgolj na to, da je na sestanku 1. septembra 2005 priporočil Črnkoviča in njegovo podjetje Rotis. Dokumenti pa kažejo, da omenjeno srečanje ni bilo prvo srečanje Zagožna s predstavniki Patrie, prav tako pa je bila njegova vloga precej bolj pomembna, kot jo je sam predstavil.

Zapisnik »Sestanka s slovenskimi in hrvaškimi kolegi« (skoraj hkrati s slovenskim se je sklepal tudi posel na Hrvaškem) kaže, da je bil prvega februarja 2005 v Wolfovi hiši v Mariboru sestanek, ki se ga je poleg Riedla, Wolfa in Niittynena udeležil tudi Zagožen. Fincu so ga predstavili kot bivšega ministra za obrambo in ministra za gospodarstvo in trgovino, kot poslanca v slovenskem parlamentu, svetovalca predsednika vlade in osebo, ki ima, kot je dejal Wolf, zelo močan položaj in ga Janša zelo upošteva.

Zagožen je, kot je razvidno iz zapisnika, prosil Riedla, naj mu pošlje dosje in tehnične informacije, med načrtovanimi nalogami po sestanku pa je bilo zapisano, naj Riedl to dokumentacijo čim prej pripravi in jo pošlje Zagožnu, ki »se bo za vikend sestal z Janšo.« V dosjeju je bil že naveden predlog Patrie, da se poveže z lokalnim partnerjem, ki bi proizvajal oziroma sestavljal oklepnike v Sloveniji. Jorma Wiitakorpi, izvršni direktor Patrie, in Reijo Niittynen sta na zaslišanju povedala, da jim je bilo že takrat dano vedeti, da mora biti lokalni industrijski partner prave barve, to je barve vladajoče stranke.

Tedaj se je pri Patrii tudi izoblikovala odločitev, da bo Zagožen prava linija do nosilcev političnega odločanja, saj Cekuta ni izpolnil obljube, da bo uredil sestanek z ministrom in predsednikom vlade. Da je bil Zagožen pomemben člen v navezavi s Patrio, kaže tudi dopis neznanega avtorja, ki so ga našli pri hišni preiskavi Zagožnove pisarne. V njem je zapisano: »Predlagam, da predate sporočilo podjetju Patria, da morajo v svojo ponudbo vključiti samo Rafaelove strelne postaje RCWS.«

Sodišče zato sklepa, da je bila Zagožnova vloga mnogo večja kot le priporočilo lokalnega partnerja, hkrati pa ugotavlja, da Zagožen tako pomembne vloge v tem poslu ni mogel igrati brez nekih, četudi neuradnih pooblastil slovenske vlade, ki ji je takrat predsedoval Janez Janša. Zagožen je sicer zanikal, da bi imel stike z Janšo, dejal je, da se je, ko je postal predsednik vlade, zanj zaprl, položaje pa so dobivali drugi.

Da se je Zagožen moral sestati z Janšo, kaže tudi zaznamek iz njegovega modrega rokovnika, v katerem je pri datumu 20.5.2005 označen sestanek s predsednikom vlade in istega dne tudi z Antonom Krkovičem. Dva dni pred tem se je Zagožen srečal z Riedlom in le dan pred tem ga je Riedl prosil za priporočilo slovenske vlade glede lokalnega partnerja.

Med opravili v koledarski beležnici Zagožnovega računalnika so preiskovalci našli zapis, v katerem je bil za datum 19.7.2005 med 10. in 12. uro predviden sestanek pri predsedniku vlade, v njegovem rokovniku pa je bilo pri datumu 11.8.2005 zapisano JJ KOSILO ZANO RIBIŠKI DOM + ZUČE ter istega dne tudi ČRNKOVIČ – PATRIA – ČRNKOVIČ. Sodišče je na osnovi dokaznega gradiva prepričano, da je med Zagožnom in Janšo obstajala kontinuirana komunikacija v zvezi s tem projektom in je Zagožen dejansko predstavljal Patrijino vez do Janše. Po mnenju sodišča to dokazuje tudi elektronsko pismo Jureta Cekute, ki ga je poslal Niittynenu: »Eden izmed odločevalcev v tem projektu bo PM Janez Janša. Moja zveza in edina prava pot za nadzor položaja je dr. Jože Zagožen (medtem ko PM noče delati direktno na tem primeru), ki je prvi človek, ki mu PM zaupa in mu pušča, da skrbi za take posle.«

Prave barve, pravi partner

Ko je Riedl julija 2005 v imenu Patrie večkrat prosil za priporočilo lokalnega industrijskega partnerja, tega sredi julija še ni dobil. V elektronskem pismu je zato konec julija miril Niittynena in povedal, da mu je Zagožen v telefonskem pogovoru zagotovil, da imata on in premier vse pod nadzorom. Hkrati so se dogovarjali za skupni sestanek v začetku septembra, na katerem bi se končno dogovorili o lokalnem partnerju. Tedaj je že bilo jasno, da to ne bo Avtocommerce, kljub temu da je Tuomas Korpi, direktor prodaje in trženja, sredi avgusta z njimi podpisal izjavo o sodelovanju. Po navedbah Riedla je Zagožen povedal, da omenjena družba jasno podpira prejšnjo vladajočo stranko (stare komuniste) in ne sedanje.

Trditve Janše, da o postopku naročila oklepnikov ni bil seznanjen, spodbija še en obrobni dogodek, ki se tiče prav Avtocommercea, povezan pa je z enim ključnih sestankov, ki je bil sklican 1. septembra v prostorih Holdinga slovenskih elektrarn (HSE). Sestanek je organiziral Walter Wolf, vendar na sestanku ni bil prisoten, prišli pa so direktor HSE Zagožen, »general« Tone Krkovič, Ivan Črnkovič, Reijo Niittynen in Wolfgang Riedl. Prisotni so se dogovorili, »da naj se zunaj te sobe ne uporabljajo imena udeležencev«, je bilo zapisano v uvodu zapisnika.

Namen sestanka je bila predstavitev slovenskega partnerja, v zapisniku pod točko šest pa je navedena zahteva slovenske strani: »Zahteva je bila, naj Patria v naslednjih dneh imenuje Rotis kot partnerja za industrijsko sodelovanje. Generalni direktor Rotisa je poudaril, da bo zahtevek za ponudbo izdan okrog 15. septembra in da bodo kmalu zadnji dnevi, ko se bo še dalo vplivati na vsebino tehničnih specifikacij.« Črnkovič in Krkovič pa sta opozorila, da »če Patria ne bo vplivala, bodo zahteve bolj v skladu z delovanjem Pandurja II«.

Iz dokumentov, ki so jih preiskovalci našli v Črnkovičevem računalniku, je razvidno, da bi se dobiček, ki bi ga Rotis ustvaril s poslovnim sodelovanjem pri dobavi oklepnikov, delil. Pet odstotkov bi ga dobil Rotis, ostalo pa bi se razdelilo na štiri enake dele, med TK, JZ, IC + stranka, kar je Črnkovič Antonu (Tonetu) Krkoviču in Jožetu Zagožnu obljubil dva dni po sestanku.

Iz zapisa komunikacije med Riedlom in Niittynenom je mogoče razbrati, da so se nekaj dni zatem pojavile težave z Avtocommerceom. Direktor naj bi se v pisarni predsednika vlade pritožil, da z njim nepošteno ravnajo, in razkril, da ve za sestanek, vključno z imeni oseb, s katerimi so se pogovarjali. »Takrat je PM poklical dr. Z in Gen (general Krkovič) in jima rekel, da naj bosta bolj pazljiva v prihodnje,« je navedeno v zapisu. Prav nobenega razloga ni za to, da bi Riedl zapisal, da je premier poklical Zagožna in obdolženega Krkoviča in jima naročil pazljivejše ravnanje, če ne bi imel informacije, da se je to dejansko zgodilo, ugotavlja sodišče in s tem spodbija trditev Janše, da si je Riedl vso zgodbo izmislil.

Nevarni novinarji

Omenjeni zapis tudi potrjuje, da je bil Rotis dejansko politično izbran oziroma odobren: »Kako lahko v našem projektu pokrijemo interese organizacije PM, če bo glavni izvajalec podjetje, ki je blizu opoziciji (sovražniku)?« in v nadaljevanju: »Zato je samo logično, da PM izbere podjetje, ki je blizu in zvesto njegovi organizaciji. Ivanu lahko zaupa in Ivan ne bo nikoli razkril, kam so bile določene vsote nakazane.«

Patria si je vztrajno prizadevala, da bi se njeni predstavniki sestali s predsednikom vlade, med drugim tudi konec oktobra 2005. »Za nas je to zdaj zelo pomembno. EADS (solastnik Patrie, op.p.) želi videti našo kompetenco,« je Niittynen pisal Riedlu in v nekem drugem sporočilu svojemu avstrijskemu partnerju še pojasnil: »Pritisk je velik in predsednik uprave že zdaj misli, da 'mi' ne moremo sklicati sestanka s PM; lobi našega lastnika (EADS, op.p.) pa lahko to uredi v enem dnevu.«

Wolf je o tem govoril z Zagožnom, ki je močno priporočil, da se premierja ne vpleta, »saj če novinarji dobijo informacijo o tem sestanku, bodo vsi v globokih težavah«. Če Patria vztraja, bo sestanek organiziral, je nato Wolf sporočil Riedlu, a opozoril, da so njihove možnosti za naročilo enake ničli, če to pride v tisk, in da »v tem primeru mora PM zanikali kakršen koli interes v projektu in nas ne bo mogel več podpirati«.

Po neuspešnih prizadevanjih je Riedl sporočil Niittynenu, da je Wolf prošnjo po srečanju s premierjem posredoval Zagožnu, ki je poklical premierja, ta pa mu je rekel, »da naj drži ta projekt v strogi tajnosti in sam vodi zadevo, ne da bi na površju vključeval premierja, ki se ne bo srečal sploh z nikomer od proizvajalcev glede tega projekta, ker je to preprosto preveč tvegano zanj«. Novembra pa je Riedl Niittynenu sporočil, da je vsak čas mogoče organizirati sestanek z Zagožnom, Krkovičem in Črnkovičem (dr. Z, Gen, Ivan) in bi od njih slišali, da je PM obveščen in naklonjen.

Kasneje so Finci pristali na alternativno možnost. Sredi decembra se je direktor prodaje in trženja Tuomas Korpi v Ljubljani sestal z Zagožnom, takoj naslednji dan pa je Patria Rotisu poslala osnutek pogodbe o sodelovanju. Le tri dni po omenjenem sestanku je ministrstvo za obrambo možnim dobaviteljem poslalo obvestilo o nameri oddaje naročila, Patria je za prevzem dokumentacije pooblastila Rotis, ki je prevzel povabilo k ponudbi. Konec maja naslednjega leta je bila njegova ponudba na ministrstvu ocenjena kot najbolj ugodna.

Provizije

O provizijah govori že matrica (power point prezentacija), ki jo je Niittynen pod naslovom »Lobiranje v Sloveniji« pripravil 10. maja 2005. Iz dokumenta je mogoče razbrati, da je Patria sprva za provizije namenila 6,5 odstotka vrednosti naročila, od katerih naj bi 5 odstotkov pripadlo Riedlu, ta pa bi 3 odstotke odstopil Wolfu. Na šesti strani te matrice je zapisana opomba z oznako, da jo je še posebej treba upoštevati, ki pravi, da je »delež Walterja Wolfa 3% in se je o njem še mogoče pogovarjati, večje vprašanje je stranka premierja Janše in njene potrebe«. Reijo Niittynen je v zaslišanju pred finskimi kriminalisti julija 2008 priznal, da se je zavedal možnosti, da bo del provizij, ki so jih nakazali Riedlu in njegovim pomočnikom, služil financiranju stranke SDS premierja Ivana Janeza Janše.

V začetku septembra 2005 je bilo v pogodbi o sodelovanju med Patrio in Riedlovim podjetjem že zapisano, da bo skupna provizija znašala 7,5 odstotka od 161,9 milijona evrov, o tem pa priča tudi dokument, ki so ga zasegli ob hišni preiskavi pri Walterju Wolfu. V njem je med drugim zapisano: »4,2 Org«, poleg je pripis: »organisation« (organizacija), sledi pa še pripis: »(SDS PM JANZA?)«. V obrazložitvi sodbe sodišče zato ugotavlja, da je iz tega dokumenta nesporno razvidno, kaj dejansko pomeni »organizacija«, ki se je že pojavljala v drugih zapisih, torej, da organizacija predstavlja stranko takratnega predsednika vlade Janše.

Sodišče na osnovi dokaznega gradiva tudi ugotavlja, da sta oba, tako Jože Zagožen preko omenjenih posrednikov kot tudi Janez Janša preko Zagožna konec avgusta sprejela obljubo plačila provizije iz 4,2-odstotnega deleža, ki bi bil nakazan Walterju Wolfu, in da je Zagožen po navodilu Janeza Janše od Niittynena 22. avgusta 2005 zahteval 30-odstotno predplačilo provizije. Riedl je nato Niittynena večkrat prosil za potrdilno pismo o izplačilu predplačila, vendar je Finec na zaslišanju povedal, da je temu nasprotoval, saj Patria takrat sploh še ni vedela, ali bo dobila pogodbo, in se mu je zdelo nepošteno terjati predplačilo, kar je Riedlu tudi sporočil.

V začetku julija naslednje leto je Riedl Niittynenu poslal SMS, da je iz Slovenije prejel odločno sporočilo, v katerem je zapisano, da naj do ponedeljka potrdijo, da je Patria pripravljena plačati 30 odstotkov predplačila provizije, in da so sile za sporočilom precej močne. Riedl je na Finsko še sporočil, da »organizacija dr. Zagožna to predplačilo močno potrebuje in da bi bila pogajanja potem bolj gladka in lažja«. Niittynen je sredi julija na vztrajne zahteve iz Slovenije opozoril poslovodnega direktorja Heikkija Hulkkonena. Povedal je, da takšna zahteva odstopa od prvotne pogodbe, po kateri se nakazila izvedejo takrat, ko bo Patria prejela tudi plačila, vendar pa je »po drugi strani prošnja dr. Z. lahko prava, ker bodo naslednje leto volitve in ker je treba 'nogometno moštvo' že začeti trenirati. Če lahko obljubimo glede 30 %, bi to lahko bil tudi tisti faktor, ki bi olajšal pogajanja,« je nadrejenemu sporočil Niittynen.

Konec julija so se zahteve iz Slovenije že začele spreminjati v grožnje in Riedl je Niittynenu sporočil, da se zdi »zadeva v zvezi s 30 % vnaprej plačane provizije zelo pomembna za organizacijo dr. Z. Na to resno računajo. Čeprav morda ne bi mogli spremeniti odločitve o dodelitvi projekta, (ampak kdo ve), pa bi lahko naredili življenje zelo neprijetno med izvedbo projekta.« Konec avgusta je Heikki Hulkkonen podpisal dokument, v katerem je navedeno, da bo Patria Vehicles plačala zahtevano predplačilo.

Šestega februarja 2007 je Patria Vehicles Oy na bančni račun družbe RHG Riedl Handelsgesellschaft m.b.H. nakazala 3,642.385,72 evra oziroma 30 odstotkov predplačila celotne provizije družbe RHG. Istega dne je Riedl na zasebni račun Walterja Wolfa v banki v Lipnici nakazal 2,323.276 evrov. Naslednji dan sta Riedl in Wolf osebno prišla v poslovalnico banke Steiermärkischen Bank- und Sparkassen AG, Wolf pa je hotel dvigniti celoten znesek. Ker se je uslužbencu banke Emilu Czernetzu Patrijina odobritev provizije Riedlovemu podjetju zaradi pomanjkljivih podatkov in opisa zdela neutemeljena, hkrati pa Wolf ni mogel prepričljivo dokazati namembnosti denarja, gotovine ni mogel dvigniti, na njegovo prošnjo pa so znesek nakazali nazaj na račun Riedlovega podjetja. O zadevi so bili 21. februarja 2007 z elektronskim pismom Prijavnega urada za pranje denarja pri Zveznem kriminalističnem uradu obveščeni uradi Interpola v Ljubljani, Helsinkih, Ottawi, Bangkoku in Vaduzu.

Nadaljnja pot denarja bo predmet procesa proti Walterju Wolfu, je v obrazložitvi sodbe zapisala sodnica Barbara Klajnšek, na Dunaju, kjer je bil glavni obtoženi Hans Wolfgang Riedl aprila obsojen na tri leta zaporne kazni, od tega dve leti pogojno (sodba še ni pravnomočna), pa je državni tožilec Volkert Sackmann dejal, da konkretne predaje podkupnine ne more dokazati, je pa prepričan, da je 900.000 evrov prišlo v Slovenijo: 200.000 evrov je po prepričanju tožilca 7. februarja 2007 v Gleisdorfu na avstrijskem Štajerskem Riedl predal Juretu Cekuti, preostalih 700.000 evrov pa je Riedl v gotovini 15. februarja 2007 sam prinesel v Slovenijo.