»Naskok na Metelkovo se je zgodil v zgodovinskem trenutku, ko je bila z na novo pridobljeno ali ohranjeno močjo opijanjena elita sredi prvega kroga delitve plena,« pravi aktivni uporabnik Metelkove Andrej Pavlišič. Zasedba je izbrala pravi čas: medtem ko so denacionalizacija, privatizacija in druga zakonska orodja skupno bogastvo že delila med maloštevilne izbrance, je skupina ljudi na robu ljubljanskega centra osvobodila ozemlje, po katerem je prste že stegoval kapital, ter ga namenila skupni in javni rabi.

Eno najlepših daril ob 20. obletnici tega dogodka verjetno prinaša tematska številka Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo (ČKZ), preprosto naslovljena Metelkova. Avtorji prispevkov so intelektualci z različnih področij, hkrati pa vsi po vrsti aktivni ali nekdanji aktivni uporabniki in soustvarjalci Metelkove. Zbornik pokaže na redko prepoznano dejstvo, ki nosi velik delež zaslug za to, da Metelkova te dni praznuje 20-letnico. Metelkova stoji in pade z intelektualno prezenco njenega aktivnega »prebivalstva«, katerega kognitivni presežek je tisti, ki se je zmogel 20 let suvereno zoperstavljati številnim dolgim prstom, ki so, če že niso fizično grabili po ozemlju Metelkove, poskušali na različne načine minirati samo idejo.

»Ideje«, bi hitel popravljati metelkovec ali metelčica. »Danes ne obstaja ena Metelkova, temveč jih je veliko, ki v svoji raznolikosti hkrati gradijo prostor in skupnost,« meni aktivistka in politologinja Tjaša Pureber. Insajderji o njej govorijo kot o heterogenem prostoru, ki se kali v protislovjih, kakršna bi bolj institucionalna okolja že operativno onemogočala – Metelkova z njimi živi vsak dan. Živa skupnost na Metelkovi po Pavlišiču nima težav s tem, da se sooča z lastnimi kontradikcijami, omejitvami in zablodami.

Tiste mitske noči ...

Metelkova, to je njen severni del, ki mu je danes kot žalostni doppelgänger umetno priključena južna Metelkova, muzejska četrt oziroma ploščad, je bila zasedena v noči z 10. na 11. september 1993. Po formalni poti si je za pridobitev prostorov zapuščenega vojaškega kompleksa od leta 1990 prizadevala Mreža za Metelkovo pod vodstvom Marka Hrena. Tako je dejanska zasedba hkrati odgovor na neuspeh pogajanj za legalen prevzem prostorov in neposredna reakcija na nenadno odločitev Mestne občine Ljubljana (MOL), da začne prostore rušiti. Zasedniki, grupacija pod imenom Mreža lomi odpor, to z lastnimi telesi onemogočijo. Med skvoterji je bil tudi Nikolai Jeffs, ki v intervjuju za ČKZ pojasnjuje, da za to niso potrebovali mobilizacijske moči interneta in socialnih omrežij, o katerih je danes toliko govora. »Glavna orodja so bila neposredna ustna informacija, stacionarni telefoni in radio.«

Prvotne ideje so preživele

Pogosto lahko slišimo, da naj bi od prvotne ideje Metelkove ostalo malo. Pri Mihi Zadnikarju, enem od zasednikov, preverimo, v kolikšni meri to drži: kakšna je bila nekoč in kakšna je ideja danes? »Zmerom predrugačena že sproti,« odgovarja. Mreža je bila že konec septembra precej drugačna kakor usodnega 10. septembra 1993. Na samem začetku se mora, recimo, soočiti z nepovabljeno motociklistično grupacijo Eisenkreuz, ki udejanja hierarhične, seksistične in antiintelektualne potenciale, razlaga Zadnikar. »Šest let je bilo potrebnih, da se je AKC Metelkova znebila birokratske klike, za katero je vrhunec dela v kulturi čemenje v pisarni z razobešenimi ključi in osupljivo natančna imitacija propada Kersnikove 4: znana lokalna naveza upravnik-ključar-varnostnik-hišnik-čistilka.«

Zadnikar se spominja, da je leta 1995 Metelkova večino časa povsem prazna, do poletja 2000 getoizirana, z letom 2001 jo zaposli bogata politična aktivnost, ki jo spodbudijo ksenofobija, izbrisani ter vstopanje Slovenije v EU in Nato. Sočasno z »medijsko vojno« premaga idejo o pretvorbi zasedenih prostorov v umetniške akademije. Zadnikar, ki zadnje desetletje oblikuje koncertni cikel Defonija v Gromki, pa vendarle ugotavlja, da so prvotne ideje preživele razburljivih 20 let: koristno preživljanje prostega časa, skrb za vzgojo in izobraževanje, nauk o slavni, desetletja posebni ljubljanski alternativi, socializacija, raznovrstna (sub)kulturna ponudba, zaščita družbene lastnine in javnega prostora... »Še in še je prežitkov prvotne ideje, prav kakor je še in še del, nalog in bitk, ki so pred nami. Ko smo 10. septembra ponoči stali na terasi Pešcev, se nam je prostor zdel velikanski – danes je izrazito premajhen.«

Raznolikosti, ki ne grejo v kalup

»Metelkova že leta poudarja, da je skupek raznolikosti, da združuje različne skupine in posameznike, ki jih je nemogoče ujeti v kalup neke formalne strukture, kakršno si na primer predstavlja MOL,« pravi Jasna Babič, programska vodja Gromke. Ta skupnost se navzven kaže skozi redno mesečno zasedanje metelkovcev (forum), pa tudi skozi skupno čiščenje, ohranjanje in kontrolo zunanjih površin ter občasne skupne programe, kot so obletnice. Babičeva ocenjuje, da za razliko od skvotov v tujini Metelkova goji manjšo stopnjo »kulture skupnosti«: kohezivnost, samoorganiziranost in medsebojno spoštovanje so drugod pogosto na višji ravni.

Med posledicami specifične metelkovske ohlapne strukture Babičeva omenja osip pri odločanju in sprejemanju odgovornosti, majhno pretočnost novih sil (nekateri prostori so oddani »za večno«), alienacijo klubskih in ateljejskih uporabnikov, občasne politično in nazorsko dvomljive vsebine in pa ustvarjalce z osebnimi, predvsem finančno pridobitniškimi interesi. Takšna je torej cena velike stopnje svobode aktivnih deležnikov in fleksibilnosti. Nima pa Metelkova težav z generacijsko inkluzivnostjo: danes so njeni najbolj aktivni uporabniki ljudje, ki z zasedbo in prvimi leti delovanja niso imeli nič, ter celo taki, ki se v času zasedbe sploh še niso rodili.

Viski z ledom, prosim ... in slamico

Metelkova ima nadvse raznoliko občinstvo. Dve njegovi skrajnosti so tisti, ki iščejo profiliran program, in drugi, ki prihajajo le na dobro zabavo. »Medtem ko si je Metelkova na začetku prizadevala, da bi se rešila getoizacije, ima danes težave predvsem s preobljudenostjo,« pravi Babičeva. To je problem, s katerim se soočijo številni skvoti, ki sploh doživijo častitljivo starost več desetletij: nihajo med ohranjanjem kontrakulturne politične identitete in odprtostjo, ki seveda privablja širšo množico ljudi ter nato prostor spremeni v kulturni mainstream. Številni petkovi obiskovalci ne vedo zares, zakaj je Metelkova takšna, kakršna je, pogosto jo vidijo kot samo še en prostor, ki je »vizualno samosvoj in cenovno ugoden,« razmišlja Jasna Babič. Mnogi vstopajo z nezavedno potrošniško pozicijo, saj pričakujejo brezhibne prostore, profesionalno postrežbo, celo slamice in led. Merilo alternativnosti sta jim brezplačen program in višina prispevka za pijačo.

A razlika med Metelkovo in številnimi drugimi prostori, ki si nadevajo plašč alternative, subkulture in urbanega, je velika. »V Kinu Šiška je razmerje jasno in deluje po načelu 'mi prirejamo in prodajamo, vi plačate in konzumirate'. To razmerje je na Metelkovi drugačno. Ljudje lahko organizirajo dogodke, soustvarjajo sceno, njihova prisotnost na Metelkovi ni odvisna od odprtih vrat ali delovnega časa, ni odvisna od njihove finančne moči, predvsem pa ni ozko določeno, kaj bi lahko ali bi morali ti ljudje na Metelkovi početi,« razmišlja Vasja Ris Lebarič v besedilu o svojstvenem produkcijskem načinu Metelkove. Katerega posledica je po sili razmer tudi ta, da na Metelkovi viski pijemo iz piknik kozarcev.

Gentrifikatorji, odjebite!

Metelkova je zaradi svojega delovanja vseskozi živa in kot taka prostor inovacij, na katerih parazitirajo tisti, ki imajo ekonomske apetite: trgovci, okostenele institucije in kreativne industrije, je neizprosno dosleden Ris Lebarič. »Vsi ti subkulture mitizirajo, jim s tem dodajajo še večji simbolni kapital, s katerim poslujejo in ga nazadnje tudi pretapljajo v ekonomskega. V tem procesu se dogaja ideološko čiščenje.« Maja letos je bila skupnost primorana reagirati z izjavo »Gentrifikatorji, odjebite!«, s katero se je odzvala na oglase za avtomobil in trgovsko verigo, posnete tudi na Metelkovi, seveda brez soglasja metelkovcev. Z njo so dali jasno vedeti, da ne soglašajo z agresivnim produkcijskim načinom, katerega cilj je večanje zasebnega profita in ki brez zadrege »povozi« dejstvo, da je prav Metelkova prostor drugačnega produkcijskega načina. Ki dejansko predstavlja alternativo obstoječemu kapitalističnemu produkcijskemu načinu, v imenu katerega so si oglaševalci prisvojili zunanjo podobo Metelkove kot sinonima za svobodo, ustvarjalnost, urbanost, mobilnost.

20 let dolgih prstov

Kapitalistično prilastitev Metelkove si je lažje kot z uporabo bagrov in policije zamisliti v obliki novega mladinskega hotela ali pa v tem, da določeni metelkovski akterji posvojijo koncept kreativnih industrij, razmišlja tudi Andrej Pavlišič. To bi v končni fazi za Metelkovo pomenilo, da lahko alternativo in avtonomijo le še simulira. Pri trenutni odsotnosti agresivnega fizičnega plenjenja prostora s strani kapitala ima prste zraven tudi ekonomska kriza, ki je pri nas zdesetkala vedno idej polni gradbeni sektor. Podobna okoliščina trenutno v avtonomnem pogonskem stanju in alternativnem programskem duhu ohranja tovarno Rog. Obe skupnosti se danes bolj kot gole represije in brezobzirnega kapitala bojita na videz benevolentnih in dobronamernih prizadevanj mestnih uradnikov za »ureditev situacije«.

Današnji minister za kulturo Uroš Grilc je pred letom dni, tedaj še kot načelnik za kulturo pri MOL, dejal, da je njegova vizija Metelkove čez deset let, da bo »avtonomna kulturna cona takrat delovala legalno«. »To je pravzaprav klasična izjava neoliberalne tehnologije oblasti in hkrati govori o infrastrukturni ureditvi, gospodarski rasti, simbolnem napredku in boljšem PR-u Metelkove in prek nje tudi Ljubljane,« zapiše v svoji analizi umetniških politik Metelkove Andrej Pezelj. Po njegovem je skrb za izboljševanje razmer za ustvarjalce in uporabnike predvsem pretveza za »vzpostavljanje učinkovitejše mreže za konkurenčnost«.

A to, kar Metelkova noče biti, si lahko vsakdo ogleda za njenim vogalom. Videz fizične in duhovno urejene Metelkove nosi neposredna soseda, muzejska ploščad. Po Pezlju čisto pravi »spomenik urejeni, izboljšani ideji neoliberalne populacije z vso njeno legalnostjo.« Ne le po naključju večino časa disfunkcionalna, sterilna in brez življenja.