Vendar vzdušje lahko zavede. Ne glede na to, da so z repertoarja črtali jezne punk-rockovske pesmi in jih nadomestili z ležernimi akustičnimi aranžmaji, so Manicsi po vsebinski plati obdržali svoj značaj, bes in ostrino. Tudi na Rewind the Film se jih posluša z razlogom, morda še celo bolj kot doslej. V preteklosti so namreč večkrat nakazovali, da bo njihov prehod od avtodestruktivnih punkerjev do estetov angažiranega popa potekal v več fazah, in z aktualnim albumom, prvim, ki ne prekipeva od referenc na njihova pretekla dela, jim je to tudi uspelo. Najlepši dokaz je že uvodna skladba This is Sullen Welsh Heart, ki jo skozi radijske zvočnike pospremi verz, ki pravi, da »noče, da bi njegovi otroci odraščali kot on«. Samoizpraševalne motive skozi prostor in čas pospremi neofolkovska melanholija ter dopolni prvi gostujoči vokal, Lucy Rose. S podobnimi prijemi, ki jih presekajo živahni soulovski dovtipi, Manicsi operirajo na Show Me Wonder in Anthem For a Lost Cause, gostujoči vokal Richarda Hawleyja pa izredno povzame občutke in sence izgubljene mladosti v naslovni pesmi. In če še do tega trenutka ne veste, kaj je bend prignalo do takšne avanture, je odgovor v temačni elegiji Builder of Routines: »Kako sovražim srednja leta, razpeta med sprijaznjenostjo in besom.« Kaže, da so Manicsi na razpotju, kjer se ukvarjajo z vprašanjem, kakšen odnos naj razvijejo do svoje preteklosti: naj jo sprejmejo ali naj se do nje obnašajo tako, kot da so še vedno pod vtisom samooklicanih izgubljencev z začetka kariere. V tej formi 4 Lonely Roads z gostujočim vokalom Cate Le Bon zveni kot občutljiv artistični preskok, celo kot (srednjedobni) kompromis, ki do zdaj ni bil na njihovem repertoarju, česar pa ne bi mogli reči za dezintegrirano Manorbier, ki ima veliko stičnih točk z Bowiejevim obdobjem Lodger in Low. V samem finišu Manic Street Preachers vseeno stvari postavijo na svoje mesto: 30-Year War je ostra kritika časov in zapuščine Margaret Thatcher, bridek in angažiran socialni komentar, ki se začne s štrajkom rudarjev ter sprehodi skozi tri desetletja dehumanizacije delavskega razreda oziroma njegovega žrtvovanja za potrebe svobode.
Blagi optimizem, na trenutke morda celo malce posiljen, ki smo ga bili deležni pred tem ((I Miss the) Tokio Skyline), proti koncu vse bolj izginja, kar napoveduje že dramatična lestev v depresijo – 3 Ways To See Despair. Rewind the Film je prijeten, vendar ne plitek album, ob katerem naraste tudi radovednost glede albuma Futurology, ki so ga snemali sočasno in naj bi bil, kot pove že naslov, nekaj povsem nasprotnega od aktualnega. A o tem čez pol leta.