Prvi vtis je presenečenje, koliko različnega dela ta funkcija prinaša, četudi sem vse življenje preživel v gledališču in mi njegove težave niso tuje. Kako hitro se menjavajo opravki, ki so popolnoma različne narave, od popolnoma tehničnih do vsebinskih. Vsak dan se srečuješ s sto različnimi psihologijami, ki si sledijo v nepredvidljivem ritmu. Tako da sem vesel, kadar mi uspe dan spraviti pod kapo.
Psihologija vam kot igralcu z izrazito psihološko izostrenostjo verjetno ne more biti tuja?Včasih imam res občutek, da igram vlogo…
… direktorja?… da, le da je to igra performativnega značaja. Veliko je treba improvizirati, vaj pa ni.
Ena izmed vaših pristojnosti so tudi zasedbe in tu so igralci izjemno občutljivi.Res je, iz igralske izkušnje in tudi kančka nečimrnosti lahko rečem, da je bilo v preteklosti po mojem manj razmisleka namenjenega igralcem in več krovni vsebini. To vsi igralci radi govorimo. Včasih dobimo občutek, da se razvoju igralskih osebnosti ne daje dovolj pozornosti.
Pri mlajših igralcih ali pri zvezdah?Pri vseh, vsaj moj občutek je tak. V tako velikem ustroju, kot je gledališče, se veliko stvari dogaja po inerciji. Gledališki režiserji se včasih, tako kot filmski, tudi odločajo glede na pričakovano, ne pa glede na tisto, kar je možno. Razumljivo, v kratkem, dvomesečnem študiju predstave je premalo časa za eksperimente. Moja želja je, da bi se lahko igralci pokazali z več obrazi, kot smo jih vajeni, da bi se njihova potenca razvijala v različnih smereh, ne le v splošno pričakovani.
Zakrožil pa je tudi že prvi trač, da ste imeli težave z disciplino nekaterih igralcev.To je trač. Res je, da je posledica teh dolgotrajnih vetrovnih razmer nekakšna »razpuščenost« v ansamblu. Ampak to je za ustvarjanje lahko tudi dobrodošlo. Individualci smo in vsak po svoje si urejujemo stvari. V ustvarjalnem procesu nikoli ni bilo nobenih težav, ker je glavni in edini cilj dobra predstava. Resnih, res trača vrednih ekscesov pa že dolgo ni bilo.
Drama bo imela v tej sezoni enajst premier, s čimer se bo obremenjenost igralcev, ki je izredno velika, nadaljevala. Ali to zahteva financer?To so vsekakor hude klešče: pričakovanja financerja – sredstva, ki so na voljo – naše zmogljivosti in na koncu – pisarne, ki merijo statistike. Ko je bil ravnatelj Janez Pipan, smo vsako leto dodali še kakšno premiero. Financer je takrat te dodatke podprl in mi v hiši tudi. Z veseljem. Zdaj pa smo v situaciji, ko smo ta tempo dolžni vzdrževati, sredstev je vedno manj, igralcev je, zaradi varčevanja, tudi vsako leto manj… Statistike naj bi šle pa vsako leto navzgor. Kako dolgo bomo ta stampedo zdržali, je že vprašanje za vedeževalko. Dobra plat tega tempa pa je, da smo se igralci v njem zares prekalili; če ne stojiš na odru, ne moreš rasti. Bogat program prinese veliko različnih izkušenj in posledično veliko izpovedno moč. To potrjujejo tudi gledalci. Njihovo število se je, ne glede na krizo, v zadnjih dvajsetih letih ves čas ohranjalo med 80.000 in 100.000 na leto. Če bi zmanjšali število premier, bi verjetno težko ohranili tako številko.
Kolikšen je priliv od vstopnic?Šestnajst odstotkov našega proračuna, kar je popolnoma primerljivo s podobnimi subvencioniranimi gledališči v tujini, na primer nemškimi, ki ravno tako zaslužijo od 16 do maksimalno 20 odstotkov; kar je več, je zelo problematično, ker zahteva prehudo prilagajanje komercialnemu okusu, tega pa si repertoarno gledališče nacionalnega pomena ne sme privoščiti. In tudi država ne, vsaj takšna država ne, ki kaj da na pomen kulture in razume, da dobiček in javna korist nista le v denarju, da so drugi dobički še veliko pomembnejši.
Ko vas je lani na ta položaj snubil minister Turk, ste ga zavrnili, sedanjega ministra Grilca ne. Je kakšna razlika v njuni kulturni politiki?Naj vas popravim, tudi v drugo me je povabil prejšnji minister, a je potem prišlo do zamenjave vlade in sem položaj prevzel v času ministra Grilca. Koincidenca, nobenih političnih odločitev ni bilo.
Zakaj ste si torej premislili?Vmes je poteklo še pol leta, nič ni kazalo, da bi lahko kmalu prišlo do kakšne rešitve in sem se odločil za ta korak. Za gledališče je najslabša rešitev začasno vodstvo. Glede modela kulturne politike pa lahko rečem, da je sedanji minister stvari vsekakor spravil v pogon. Včasih se stvari dogajajo zelo hitro, kakšne stvari, ki nam bodo krojile usodo v naslednjem obdobju, se zdijo včasih kar predivje, na primer NKP, ZUJIK... Teme, ki zahtevajo tehten premislek in razumen konsenz.
Kaj pa menite o fleksibilizaciji zaposlitev?Tukaj smo direktorji v nenavadnem položaju: delovna mesta so v glavnem vsa za nedoločen čas. To je po svoje v redu, ker je ansambel čvrst; varnost načeloma omogoča mirno in ustvarjalno delo. Po drugi strani pa preprečuje pretoke idej. »Gledališka družina« ne bi smela biti statična, morala bi rasti in se mladiti, kar zdaj ni mogoče. Komaj dovolj denarja je za plače zaposlenih, kaj šele za najem zunanjih sodelavcev. Znižanje plačne mase smo v preteklih letih deloma kompenzirali z lastnimi prihodki, deloma z upokojitvami. Zdaj pa moramo letno zmanjšati za en odstotek »delovno silo«. Program pa ostaja enak.
Boste torej morali nekomu naprtiti krivdne razloge, da bi ga lahko odpustili, saj ga sicer varuje pogodba o stalni zaposlitvi?Kako to narediti, si sploh ne znam predstavljati. Koliko let naj bi ta ukrep veljal, pa tudi ni jasno. Sedaj nas je vseh skupaj 126. Tehnični del ansambla je že tako podhranjen, da sploh ne vemo, kako izpeljati program. Pri mladih igralcih si delno pomagamo z evropskimi sredstvi za karierne perspektive za težko zaposljive poklice, a ta sredstva imamo zagotovljena le do konca leta 2014. Kaj bo potem s temi mladimi ljudmi, pa nihče ne ve. Povprečna starost zaposlenih v Drami pa je precejšnja.
Boste torej igrali le predstave o tretji generaciji?(smeh) Ne vem, kako bo, res ne.
Se tudi občinstvo stara?Zvesto abonmajsko verjetno res, saj se stara z nami. Moj načrt za prihodnjih pet let je poleg pomladitve ansambla vsekakor tudi pritegnitev mladega občinstva.
Kako poteka obnova Male drame in kdaj bo na vrsti velika?Malo dramo smo sredi aprila morali zapreti zaradi požarnovarnostnih razlogov. Iz finančnih in programskih razlogov smo se odločili za manjše posege, za prenovo foajeja, zgradili smo požarne stopnice, sanitarije… Otvoritev bo, upam, 5. oktobra s premiero Evripidove Alkestide. Cela zgradba Drame je v katastrofalnem stanju, saj so dolga leta vse investicije prelagali v imenu velikega posega, ki ga nikoli ni bilo. V osnutku NPK je Drama spet dobila svoje mesto in predvidena so sredstva v letu 2016. Zdaj delamo novo idejno zasnovo, na podlagi katere bo izdelan idejni načrt.
Je v igri tudi možnost novogradnje?To stavbo moramo v vsakem primeru obnoviti, saj je dragocen kulturni spomenik. Kronično nam primanjkuje tudi prostora. Če bi iz nje izselili upravo in računovodstvo, bi malo lažje zadihali. Ker živimo v kriznih časih, je verjetno nerealno razmišljati o novogradnjah, a investicije v kulturo so nujno potrebne. Mogoče bi bilo vseeno treba najti pogum. Pri nas se od gradnje CD, razen nekaj adaptacij, ni zgodilo nič. V vsakem primeru potrebujemo, ob sedanjih dvoranah, še eno z 200 sedeži, vadbene prostore in pripadajočo infrastrukturo.
Letošnja sezona, ki jo je zastavil Eduard Miler, je izrazito zaznamovana s slovensko dramatiko. Je bilo to naključje? In kaj načrtujete za prihodnjo sezono vi?Mogoče je naključje, ne vem. Verjamem, da teater govori od tukaj in za tukaj, in kdo zna bolje govoriti o naših problemih, naših pogledih, kot mi sami?
Prva sezona, ki jo bom oblikoval jaz, pa bo v znamenju stote obletnice prve svetovne vojne. Ne kot spominsko dejanje, bolj kot iztočnica za razmišljanje o današnjem času. O današnjih strahovih in negotovostih. Pred stotimi leti so se spremenili zemljevidi Evrope, spremenili so se družbeni sistemi. Posledice teh sprememb določajo naše življenje še zdaj. Pravzaprav smo v tretjem dejanju prve svetovne vojne, ki je prekinjana z daljšimi premori. Živimo v času novega »bančnega« kolonializma. V izmuzljivem, potrošniškem, globalnem svetu. Gledališče je tu, da raziskuje in daje odsev našemu občutenju časa, iskanju identitete v vseh pomenih te besede.