»Uh,« je bil prvi odziv novega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Thomasa Bacha, potem ko je dosedanji Jacques Rogge na zasedanju tega najpomembnejšega športnega organa včeraj v Buenos Airesu končal ugibanja o svojem nasledniku. Devetinpetdesetletni pravnik, olimpijski zmagovalec v sabljanju iz Montreala leta 1976 in nato še svetovni prvak v tem športu leto pozneje prav v argentinskem glavnem mestu, je bil med šesterico kandidatov vsekakor glavni favorit, čeprav so bolj politični kot športni komentatorji ugibali, ali ga pri tem ne ovira njegov izvor. V nasprotju z Angelo Merkel, ki se ji doma nasmiha nova volilna zmaga, naj bi prav kanclerkina stroga varčevalna politika po njihovem mnenju v delu Evrope in posledično po vsem svetu vplivala na volilno telo MOK pri tajnem glasovanju o novem osemletnem voditelju organizacije, a so se ušteli. Bachovo dolgoletno sedenje ob rami Belgijca Roggeja mu je v MOK, ki slovi po svoji organizacijski trdnosti, saj je v 120-letni zgodovini zamenjal manj predsednikov kot v istem času Rimskokatoliška cerkev papežev, očitno prineslo odločilno prednost pred tekmeci.
Zmaga v drugem krogu
Bach si je izvolitev zagotovil že v drugem krogu glasovanja, ko je prejel 49 od možnih 93 glasov, njegov edini resni konkurent Richard Carrion iz Portorika pa 29. Desetletno podpredsedovanje MOK s krajšo prekinitvijo v letih od 2004 do 2006 mu je vlivalo samozavest že pred volitvami, saj je kot poliglot navezal tesne stike z vsemi člani komiteja, med katerimi ima zdaj tudi enega najdaljših stažev. V pisani stotniji možakarjev s peščico žensk jih ima namreč le šestnajst daljši članski staž, saj je v Mednarodnem olimpijskem komiteju že od leta 1991. Glasovanje je pričakal veder in v športnem duhu. »Po vseh treningih je prišel čas, da stopim na tekmovališče,« je dejal zbranim novinarjem in razložil: »Zdaj sem kot atlet pred velikim finalom. Zavedaš se, da si opravil vse treninge, in vanj stopaš s polnim zaupanjem. A zavedati se moraš, da se v velikem finalu vsi poženejo z iste startne linije.« To ni povsem držalo, saj je bil Bach v določeni prednosti. Na to je novinarje opozoril njegov tekmec iz Švice Denis Oswald, ko je namignil, da je Bachu proti ustaljeni praksi javno podporo izrekel kuvajtski šejk Ahmad Al Fahad Al Sabah, eden vplivnejših članov MOK. Po mnenju komentatorjev pa je izza startne črte tekmo začel tudi Singapurec Ng Ser Miang, ki je ob Carrionu veljal za tihega favorita zato, ker nista Evropejca, na vrhu MOK pa jih je doslej sedelo osem od skupno zdaj devetih predsednikov. Kakršno koli upanje za to mesto naj bi Ngu izmaknila uspešna kandidatura Tokia za olimpijske igre leta 2020, s čimer je Azija že pobrala nagrado tokratnega zasedanja Mednarodnega olimpijskega komiteja.
Thomas Bach je v kratkem nagovoru po izvolitvi zaprl poglavje predvolilnega predvsem zakulisnega boja in se zavzel za družno sodelovanje celotnega komiteja, ki so ga kljub 12-letnim Roggejevim prizadevanjem za obnovo kredibilnosti MOK pretresali finančni in drugi škandali od preloma v to tisočletje sem. Najodmevnejši je bil podkupovalni, razkrit leta 2002 v Salt Lake Cityju, ki je najprej sprožil odstop štirih vidnih članov komiteja, nato pa še izključitev nadaljnje deseterice. Čeprav niso ugotovili nobenih resnično nezakonitih dejanj, ampak zgolj moralno zelo sporno ravnanje članov, so takrat poostrili pravila o tem, kaj lahko člani prejmejo od kandidatskih mest za olimpijske igre, prevetrili pa so tudi članstvo z omejitvijo starostnih let in vključitvijo določenega števila bivših olimpijcev. Eden med njimi je tudi nekdanji ukrajinski skakalec s palico in še vedno svetovni rekorder v tem športu Sergej Bubka, ki je kot najmlajši kandidat izzval Bacha, a včeraj dobil le štiri glasove.
Olimpijske igre vrniti na zemljo
Kot glavno nalogo na najvplivnejšem športnem položaju si je Bach zadal urejanje širine in predvsem stroškov olimpijskih iger v prihodnosti, saj so ti narasli že do te mere, da lahko zrušijo marsikatero nacionalno gospodarstvo, s tem pa jih oddaljujejo od osnovnega cilja – najširše populariziranega športnega gibanja tudi prek različnih gostiteljskih mest. Poseben izziv zanj bodo tudi že bližnje zimske olimpijske igre v Sočiju, ki so že močno spolitizirane zaradi ruske protigejevske zakonodaje, glavoboli pa se mu obetajo tudi zaradi letnih iger leta 2016 v Riu de Janeiru, kjer vlada vse večja organizacijska zmeda. »Razviti moramo trajnostni koncept olimpijskih iger, začenši s kandidaturami,« pravi Bach, ki obljublja novo kredibilnost MOK z »ničelno toleranco, ko gre za poživila, manipulacije in korupcijo«.
Novemu predsedniku MOK ne manjka organizacijskih in predvsem menedžerskih izkušenj. Rojen leta 1953 v Würzburgu je prvi predsednik nemške olimpijske športne konfederacije z okoli 27 milijoni članov, je tudi član upravnih odborov več gospodarskih družb ter predsednik nemško-arabske trgovinske in industrijske zbornice. V MOK je vodil pravno in disciplinsko komisijo ter bil ob Roggeju najbolj zagrizen borec proti prepovedanim snovem v športu. Novinarjem ni ostal v najboljšem spominu, kot podpredsednik leta 2008 si je prislužil nagrado »zaprte školjke« zaradi restriktivne informacijske politike MOK, ki jo zagovarja.
