Roman Lavtar

Strokovne službe ministrstev so zavezane političnim odločitvam, v tem času pa je vzniknila konkretna politična iniciativa. Kot je videti iz dosedanjih razgovorov, bi šlo zgolj za teritorialne in ne za druge spremembe lokalne samouprave, kakršnim smo bili priča v nekaterih evropskih državah.

Gre za odpravljanje anomalije, saj imamo več kot polovico občin, ki so premajhne, da bi lahko učinkovito opravile svoje delo. Opravljene so bile različne študije, ki so pokazale, da imajo manjše občine pri izvrševanju svojih nalog in pristojnosti težave ali pa nekaterih nalog sploh ne izvajajo. Zato bi pri morebitni izvedbi reforme morali upoštevati določbo Evropske listine lokalne samouprave, da je lokalna samouprava ne samo pravica, temveč tudi sposobnost, da se storitve opravljajo na učinkovit in ekonomičen način.

Zadolženost občin ni realen problem. Vse od oblikovanja lokalne samouprave imamo v zakonu določbo, podobno zlatemu fiskalnemu pravilu, na osnovi katere je – razen v nekaj primerih, ko so se občine zadolževale mimo predpisov – zadolženost slovenskih občin v celoti pod nadzorom in v primerjavi z obsegom zadolžitve drugih javnih blagajn popolnoma obvladljiva. Argument o zadolženosti torej pri razmisleku o morebitni teritorialni reformi ne igra pomembne vloge, pomembna pa je učinkovitost občin, torej to, da imajo male občine premalo razvojnega potenciala.

Kot kažejo strokovna gradiva, je eden perečih problemov v manjših občinah zagotavljanje storitev primarnega javnega zdravstva. V teh okoljih zdravstvene storitve niso enakovredne tistim, ki jih imajo prebivalci velikih občin. Drug primer je upravljanje prostora. Ministrstvo, pristojno za prostor, je ugotovilo, da mnoge manjše občine nimajo ljudi, ki bi znali upravljati prostor in izvajati prostorske akte. Nadalje imamo primere, ko se male občine izogibajo plačilu storitev skupnih javnih zavodov. V Sloveniji imamo približno 60 knjižnic, vendar se nekatere manjše občine, ki so njihove soustanoviteljice, soočajo bodisi z denarnimi težavami bodisi teh storitev ne želijo sofinancirati, češ da jih njihovi prebivalci ne potrebujejo. Tako se je celo zgodilo, da se je ena od občin namesto za sofinanciranje knjižnice odločila za nakup nekaj knjig, ki jih je razdelila med svoje občane, in ocenila, da je s tem svojo dolžnost glede teh storitev opravila.

Drug segment težav, ki je povezan z malimi občinami, je, da gospodarske javne službe delujejo na večji površini, kot je obseg male občine, kar izredno zaplete postopke sprejemanja odločitev občinskih svetov. Odlok v enakem besedilu mora sprejeti tudi dvajset ali več občinskih svetov. Takemu primeru oteženega dogovarjanja smo bili priča pri potrjevanju skupnih pogojev za izvedbo vodovoda v Pomurju. Zaradi množice malih občin se glede tega vprašanja še do danes niso uspeli v celoti dogovoriti.

Kaj so parametri, ki kažejo na razvitost kraja, bi bilo treba vprašati strokovnjake za to področje, vsekakor pa sama upravno-administrativna delitev ne prispeva k razvoju. K razvoju z institucionalnega vidika najbolj prispevajo prave inštitucije in sposobna uprava. Ko smo naredili majhne občine z majhnimi upravami, smo si z razvojnega vidika naredili slabo uslugo. Hkrati smo razdrobili razpoložljive finančne vire.

Slovenska občina je bila pred dvajsetimi leti glede svojih pristojnosti in nalog dimenzionirana na pet tisoč prebivalcev oziroma je bil pri tej številki dosežen politični kompromis. Če bi imeli pripravljavci reforme po osamosvojitvi v mislih manjše občine, bi temu zagotovo prilagodili obseg nalog in pristojnosti.

V Evropi poznamo dva modela: model velikih občin, ki je značilen zlasti za severni del Evrope, kot posledica prejšnjega režima pa deloma tudi za Balkan, ter model malih občin v preostalem delu Evrope. V državah z zelo majhnimi občinami nimajo vse enakih pristojnosti, tako na primer v Franciji in na Češkem večje občine opravljajo določene naloge tudi za manjše.

Takšna rešitev bi bila ustavno sporna. Če je zakonodajalec občine ustanovil, je dolžan vzpostaviti tak sistem financiranja, da so prebivalci malih občin v enakem položaju kot prebivalci večjih.

Ustrezneje bi bilo reči, da male občine dobivajo sredstva za storitve, ki jih za prebivalce ne opravijo. S teritorialno reformo bi prebivalec katere koli občine dobil primerljive storitve za primerljivo ceno.

Kot je ustavno sodišče večkrat poudarilo, pravico do lokalne samouprave ne gre enačiti s pravico do občine po lastnem okusu. Če se na primer ne strinjam z odločitvami organov občine, v kateri bivam, to ni razlog, da zahtevam ustanovitev nove občine. Zakonodajalec mora zagotoviti lokalno samoupravo na celotnem ozemlju in ta pravica je v Sloveniji zagotovljena, z reformo pa bi občine razvojno gledano naredili bolj primerljive.

Zakonodajalca zavezuje ustava. V primeru, da pride do odločitve o reformi, bodo na vseh območjih, ki se teritorialno spreminjajo, izvedeni posvetovalni referendumi. Če bi hoteli zagotoviti dobro predstavo o volji ljudi, bi bilo nujno izvesti referendum na celotnem območju nove občine, vendar z ločenim ugotavljanjem izida na območju vsake od občin, ki se združujeta.

Ne gre za količinske rezultate. Če bi prišlo do dveh nasprotujočih se izidov, bi bil zakonodajalec v precepu. Ustavno sodišče je že večkrat reklo, da mora v takšnem primeru zakonodajalec sam sprejeti stališče. Kakšno bo sprejel, je glede na izvorni predlog pričakovano, ni pa nujno. Je pa ustavno sodišče doslej tudi že večkrat poudarilo, da naj bi zakonodajalec razen v omenjenem primeru diametralno nasprotnih izidov in v primeru občin, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, voljo ljudi spoštoval, čeprav gre za posvetovalni referendum.

Očitek je vsaj iz dveh razlogov zgrešen. Prvi je, da kljub povezovanju manjših podeželskih občin to še vedno ostane podeželje. Drugi razlog pa je, da sodijo tudi mnoge občine z več kot pet tisoč prebivalci med podeželske.

Ta primer je res bolj kočljiv. Zakonodajalec bi moral v takšnih mejnih primerih opraviti tehten razmislek. Pretekla izkušnja pa kaže, da so določbe zakona z dopustnimi izjemami razjedle sistem lokalne samouprave.

Verjetno bi bila najbolj naravna pot korak nazaj, torej vrnitev na točko pred razdruževanjem. Nas pa zakonodaja in tudi svet Evrope zavezujeta, da zagotovimo dovolj časa tudi za posvetovanje s prebivalci, ki jih te odločitve zadevajo. Na Danskem je na primer državni organ sprejel zgolj odločitev o izvedbi reforme in določil okvire, dogovor, s kom se bo katera od občin združila, pa je prepustil občinam samim. Kolikor je znano, se zgolj tri niso bile sposobne dogovoriti.

Drži, a tudi ni bilo še nobenega političnega predloga. Navsezadnje so tudi v tujini teritorialne reforme, ki so imele za cilj zmanjšanje števila občin, vedno tekle proti volji v reformo vključenih občin. Dobivamo pa v zadnjem času odmeve posameznikov, ki živijo v manjših občinah in združevanje podpirajo. Zdi se mi, da ima ministrova ideja precej večjo podporo v javnosti kot pa pri organih, ki bi o tem morali odločiti. Da bi prišlo do reforme, je treba to nesorazmerje preseči.

Poslanci predstavljajo prebivalce vse države in tedaj, ko stopijo v parlament, ne smejo več delovati izključno kot prebivalci nekega manjšega teritorialnega območja. Toda tudi politično odločanje nikoli ni enoplastno, je plod iskanja tvornih kompromisov. Še tako dobro strokovno podprte rešitve morajo biti, da bi bile uresničene, politično sprejemljive.