V nedeljo se je z gostovanjem projekta hrvaškega režiserja Boruta Šeparovića55+ sklenil jubilejni 20. mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto. Morda gre mejo, o kateri naj bi se tematsko spraševala letošnja festivalska izdaja, prepoznati tudi v Ex Pontovem prestopu v tretje desetletje – seveda ne v smislu nekakšne stroge ločnice s preteklim, ampak bolj kot priložnost za svež zagon ali pa morda dodatno delo na samem festivalskem profilu.
Navideznost tematskih izbir
Toda generalni pogled na letošnji program – ta je vključeval dvanajst žanrsko sicer različnih predstav – brž pokaže na vztrajno ubiranje istih tirnic; in to velja tudi za reklamnemu podobno bombastičen slog izbire tematskega slogana. 20. Ex Ponto bi torej težko opredelili kot kakor koli prelomni, mejni. Meje so in jih tudi ni; da pa je njihovo izpostavljanje odvečno, je na svoj način izrazil tudi eden izmed letos predstavljenih ustvarjalcev, ki je na pogovoru po predstavi ob vprašanju v zvezi z mejo princip tematskega snovanja gladko malo pripisal razpisnim zahtevam financerjev.
Če potemtakem zanemarimo tematski slogan in se raje ozremo po zgolj nekaterih značilnostih letošnjih predstav, ugotovimo, da v žanrski pestrosti – ta se je gibala od čisto konvencionalnih dramskih postavitev do sodobnejših prijemov, ob uprizoritvah besedil pa vključila tudi avtorske gledališke in plesne projekte – ne gre toliko za izpostavljanje posameznih pristopov, ampak bolj za nabor, ki ga pogojujejo različni vzroki. In če je to bil začetek novega desetletja festivala, bi si želeli, da bi v nadaljevanju bolj kot programske vzroke videli specifične ustvarjalne pristope, kot denimo v primeru sklepne predstave letošnjega festivala.
Beseda tistim, ki je ne dobijo
S 55+, ki si je z dan prej gostujočim solo performansom En mali radio v izvedbi Bolgarke Maye Novoselske na koncu razdelila tudi najvišjo oceno občinstva, si je bilo torej mogoče ogledati delo pri nas že znanega ustvarjalca iz Zagreba. Medtem ko je pred dvema letoma festival zaključil z Generacijo 91.–95., »učno uro iz hrvaške vojne zgodovine«, je tokrat prišel s projektom drugačnega tipa. 55+ ni zgolj gledališka predstava ali ustvarjanje, ki bi se zaključilo z izvedbo in ponovitvami; podaljšek bo predstava denimo dobila v realizaciji lastnega dokumentarnega filma. Vendar je poleg rezultatov za projekt pomembna predvsem njegova družbena komponenta, to je vključevanje prebivalcev, konkretno skupine določenega starostnega razpona. In če so v Generaciji nastopili mladostniki, je 55+ prostor namenil, kot pove sam naslov, starejšim od 55 let. Običajnim ljudem, ki jim je bila v projektu – kljub prisotnosti režijske manipulacije, ki pa se je udeleženci, kot se je izkazalo na pogovoru po predstavi, zavedajo – dana beseda, da spregovorijo o sebi, svojem življenju, pa tudi mestu v konkretnem družbeno-političnem prostoru.
Izvedba projekta, ki je bila na ljubljanskem gostovanju zaradi odsotnosti nekaterih članov sicer krajša kot običajno, je sestavljena iz treh delov: nastopajoči se najprej predstavijo z individualnimi pogledi na lastni življenjski konec, v drugem delu, namenjenem izpostavitvi ključnih življenjskih trenutkov, je vsakemu odmerjenih s starostjo usklajeno število sekund, tretji del združi vse nastopajoče na nekakšnem političnem zborovanju, kjer jim je torej dana možnost za podajanje (in s tem izmenjavo) mnenj. Z neposrednim snemanjem nastopajočih 55+ deluje kot nekakšen resničnostni šov, a ga v gledališko predstavo hkrati oblikuje vnaprejšnja pripravljenost materiala. Za nastop v odmerjenem času je ta seveda nujna, mestoma tudi preraste goli nastop in (po nepotrebnem, a v dopuščanju svobode izražanja) prehaja že tudi v uprizarjanje. To ustvarja razlike v predstavljanju posameznih članov, ki pa je raznovrstno že z drobci življenjskih zgodb, s katerimi se predstavljajo. Najbrž si jih ne bomo zapomnili vseh, skupnost je vendarle dokaj številčna; a to je skupnost, ki spregovori – pa čeprav v odmerjenem, zrežiranem času in prostoru.