Dvaindvajset let metanja talentov skozi okno

Prav vpijoč se mi zdi mačehovski odnos zlasti javnih kulturnih institucij do umetnic in umetnikov, kjer pa intermedija kot edino področje umetnosti nima svojega javnega zavoda. Zaradi tega so finančni parametri težje določljivi, čeprav bi jih z jasno kulturno politiko in resnično željo lahko predvideli. Neodvisnim producentom ali kar samostojnim umetnikom in umetnicam zato ne preostane drugega kot lastna pobuda in iznajdljivost. In jim uspeva. Že obilo let je slovenska intermedijska umetnost v samem svetovnem vrhu, prejema najvišje nagrade na najpomembnejših svetovnih festivalih in je vključena na slovita prizorišča.

Uvod je napisan preveč rezervirano, kar pa velja za ves NPK 2014–2017. Vanj bi vnesel kar nekaj popravkov in poudarkov, nekatere cilje bi zvišal in jih zastavil bolj ambiciozno. Gotovo sta eden od problemov nejasna finančna slika države in zmanjševanje proračuna za kulturo, a ostaja veliko neporabljenih evropskih sredstev, ki bi jih lahko uporabila kultura. Kljub nekaterim poskusom so še vedno dokaj ponesrečena sofinanciranja evropskih projektov, kjer se težave širijo tudi na lokalne ravni, občine. Nedorečeno ostaja tekoče financiranje delujočih prizorišč in opreme, ki je ključni element intermedijske umetnosti. Umanjka mi točka »izobraževanje za intermedijsko umetnost«, saj za razliko od fakultet in akademij, ki izobražujejo za druga področja umetnosti, ne premoremo institucije, ki bi namensko izobraževala intermedijsko umetnost. A kot samorastnica je bila ta doslej ena bolj propulzivnih, pulzirajočih, živahnih in svetovno povezanih področij umetnosti pri nas, ima pa najnižji delež proračuna med vsemi področji.

Že kot generalni direktor direktorata za umetnost na ministrstvu za kulturo, leta 2009 in 2010, sem predlagal takšno rešitev, saj nam na letni ravni ostaja okoli 70 milijonov evrov neporabljenih sredstev na Evropskem socialnem skladu, za samozaposlene pa je potrebnih okoli 5,5 milijona evrov, torej ena trinajstina neporabljenih sredstev. Prepričan sem, da pri nas ni težava kriza, ampak nezmožnost politikov in političark črpati evropska sredstva. Samozaposleni v kulturi so evropski in tudi svetovni unikum in bi jih bilo tako treba obravnavati. Ne smemo pozabiti, da Slovenija sama piše svojo strategijo razvoja in državni razvojni program, sami določamo prioritete razvoja in lahko tudi sami napišemo, kam bomo vlagali, v katero smer bomo šli, tako na socialnem kot strukturnem in kohezijskem nivoju. Nadalje bi samozaposleni kot visoko izobražen kader vrhunskih umetnic in umetnikov, ustvarjalk in ustvarjalcev, med njimi tudi svetovno renomirani, z medsebojnim sodelovanjem in sodelovanjem z drugimi področji, tudi z gospodarstvom, pomenili pomembno silo razvoja, novum naše prihodnje realnosti.

Veliko. Zame je starokopiten, uokvirjen, drži se norm in kulturnih vzorcev, ne poskusi vsaj pogledati preko, kaj šele skočiti, ne izkoristi dolgoletnega mrtvila na področju pisanja razvojnih programov in ne ponudi strategije Slovenije v prihodnji finančni perspektivi 2014–2020 skozi kulturne oči in ušesa. Drži se triletnega plota 2014–2017, namesto da bi v idealnem trenutku poškilil še do 2020. V intelektualnem vakuumu in prevladi maloumja in neinteligence ne ponudi inteligentnih rešitev, ki bi jih od kulture, kulturnic in kulturnikov, nemara tudi od umetnic in umetnikov, lahko pričakovali po 22 letih metanja talentov skozi okno s strani države.

Preseči bi moral razmišljanje o kulturni politiki, se postaviti na piedestal političnih odločitev in ponuditi tisto, česar slovenska politika ne zna ponuditi že več let: kako se iti državo v 21. stoletju, kako obdržati socialne elemente, vendar ne samo ohranjati delovnih mest, ampak odpirati nova, kar je mogoče z novimi projekti in programi, kako širiti dejavnosti, kako se povezovati z drugimi področji, kako mednarodno delovati in zlasti, kako obdržati ljudi in človeško v njih. Novi NPK bi moral biti eden ključnih strateških in razvojnih dokumentov Slovenije v naslednji finančni perspektivi 2014–2020, ne pa da se sramežljivo oklepa lastne kletke, četudi – kot se morda komu zdi – zlate.