Pri obravnavi teh zadreg je vedno koristen zunanji pogled, ki pa ni nevtralen. Newyorški avantkitarist, dolgoletni sindikalni aktivist in borec za drugačne prostore Marc Ribot več kot dvajset let redno nastopa na naših odrih, tudi metelkovskih. Pred nekaj leti je zaskrbljen za usodo klubskih prostorov za novo (nekomercialno) muziko v domačem New Yorku in Evropi napisal odličen esej o skrbi in hrani za glasbeno obrobje (najdete ga na spletni strani revije Nova Muska). Dober poznavalec razmer med seboj primerja tri ravni upravljanja, organiziranja prostorov, načinov financiranja in ustvarjanja programov. Kljub intimnemu odporu do »čarovnij trga« na področju kulture in umetnosti odkrito priznava, da lahko prireditveni prostori, ki živijo brez »daril od zunaj«, zaradi tekmovalnosti proizvedejo nujno potrebno dinamično energijo. Ravno nasprotno pa na dolgi rok zajetno podprta javna ustanova običajno ustvari letargično, samozadovoljno »zaprto skupino«, ki zbirokratizirano novači svoje prijatelje za svoje prijatelje, ne da bi hotela doseči nove ustvarjalce in občinstvo.
Ribotov možni zgled vmesne poti med golim trgom in javnimi kulturnimi ustanovami so ravno različne oblike evropskih skvotov, ki so zvečine doživeli preobrazbo iz eksplicitno političnih prostorov v kulturna središča. Ključno pri tem je, da vlade in mestne oblasti tem prostorom z različnimi stopnjami avtonomije dopuščajo obstoj, ne da bi pri tem plačevali najemnino prostorov in davke, vedoč, da imajo dovolj privržencev, občinstva, tudi politično težo. Tu Ribot ne slepomiši: zanj so takšni izborjeni načini družbenokoristnega upravljanja prostorov vrsta javne subvencije, ki je nujni pogoj za delovanje takšnega prostora in odgovorno ustvarjanje/posredovanje kulturnih vsebin. In preživeli skvoti oziroma novodobna kulturna središča to dobro vedo. Ves čas morajo obnavljati dovolj veliko strastno, prostoru privrženo skupino ljudi. Drugače jim grozi sesutje, »kugla« v steno, tako kot daljnega septembra 1993, ko so »neznani storilci« vandalsko začeli rušiti zgradbe nekdanje vojašnice.
Ti prostori med seboj tekmujejo za podporo občinstev in kritikov in ne za to, kdo bo prodajal najdražje pivo in vstopnice in pri tem slabše plačal klubsko ekipo, glasbenike in druge ustvarjalce. Ta model potencialno kombinira boljše plati obeh sistemov: dinamiko zasebnega in materialno podporo javnega. Metelkova je tu nekje, hibrid, ki niha od enega pola k drugemu. Že njeni klubski in prireditveni prostori imajo različne organizacijske oblike, ki jih toge formalnopravne oblike organiziranja niti približno ne zajamejo. Nekateri so zadružniški, drugi bolj hierarhične organizacije, tretji so napol zasebne združbe, nekakšne »črne gradnje« znotraj kompleksa, ki dejansko več pokasirajo od šanka, kot dajejo. To je notranji problem Metelkove, ki ga lahko kritično in odkrito rešujejo le sedanji uporabniki prostorov in aktivni konzumenti njenih vsebin. Toda to še ne pomeni, da je Metelkova kar počez »komercialna«, kar je pavšalna sodba, in da se je »ideja Metelkove« povsem sfižila. O tej »ideji« se ne bosta zedinila niti dva veterana med tistimi prostimi plezalci čez ograjo kasarne, ki so jo ubranili pred uničenjem oziroma konverzijo v nekaj, kar proizvaja dobiček, bodisi parkirišče bodisi trgovsko središče.
Onkraj »zabaviščnega poligona« in polnega obratovanja šankov ob petkih zvečer, ki je vsem najbolj na očeh, ves čas tečejo različni programi vseh vrst, koncerti, razstave, delavnice, predavanja, brez katerih si Ljubljane preprosto ni mogoče predstavljati. Še zmerom drži, da pozimi glasbena ponudba Metelkove preseže 40-odstotni delež vseh glasbenih prireditev v mestu in da je povsem v stiku z aktualnim svetovnim dogajanjem, ki ni instantni »mainstream«. Metelkova mesto je živ dokaz, da se je bil in se še bije boj za javni prostor, ki ga je neodvisna, alternativna in neinstitucionalna kulturna produkcija v Ljubljani po pravilu izgubljala. V zadnjih letih se je za Metelkovo marsikaj spremenilo. Na južnem koncu metelkovskega kompleksa je zrasel muzejski del, nad katerim bdi država. Kontrast med severom in muzejsko-uradniškim jugom ne bi mogel biti večji, o čemer priča nesrečna betonska škarpa med Muzejem sodobne umetnosti in severom. Še nevladniška pisarniška stavba na »šestici« funkcionira kot nekakšen »checkpoint Charlie«.
Medtem je MOL, sicer lastnica prostorov na severu, prenovila in ustanovila Kino Šiška, ki kljub vložkom v javni zavod še zdaleč ni to, za kar se ponesrečeno razglaša, namreč »center urbane kulture«. Je prej zabojnik, ki brez znanja in napletenih mrež z Metelkove sploh težko obstane sam zase. Celo nekaj komercialnih gostinskih lokalov, ki dajo kaj nase, posnema nekatere metelkovske vzorce. In narobe. Navsezadnje je gigant, kot je Cankarjev dom, pod svojo streho postavil znosno oblikovan klub, ki ga še zmerom ne zna izkoristiti.
Nekaj še zmerom drži kot pribito. Metelkova je najmanjša javna (ne)investicija v kulturno infrastrukturo in kulturne programe v Sloveniji z daleč največjim kulturnim izplenom. Ko zmanjka novcev v javni blagajni, vsi mrzlično iščejo in s prstom kažejo na nekatere metelkovske kulturne programe, ki so deležni javne podpore. Že bežna primerjava podatkov o finančnih podporah programom in naložbah v infrastrukturo pokaže, da gre za navaden drobiž. Metelkova v tem po malem ostaja slaba vest. Za nekatere je preveč učinkovita in dinamična v primerjavi z drugimi kulturnimi prostori in javnimi ustanovami, za druge je spodletel »heterotopičen« projekt nove urbane skupnosti, ki so ga spodnesli zasebni interesi. To so poenostavljanja. Morda še najbolj velja ugotovitev, da je Metelkova medtem postala normalna.