Andrej Ržišnik

Čeprav je obnova Podmežakle skupaj z že prej zgrajeno vzhodno tribuno in vsemi njenimi popravki stala blizu deset milijonov evrov in se zavoljo tega ob dejstvu, da je hokej na Jesenicah popolnoma na tleh, mnogi upravičeno sprašujejo o smiselnosti take naložbe, pa gre vendarle poudariti, da bi bilo staro Podmežaklo v vsakem primeru treba temeljito obnoviti in da so Jeseničani zdaj izkoristili priložnost ter si pomagali še z obilnim prispevkom Evropske unije. Po drugi strani pa imajo zdaj končno dvorano zgrajeno po vseh standardih in predpisih ter z vsemi potrebnimi dovoljenji. Nemalo zaslug za uspešno in predvsem pravočasno gradnjo imajo v šenčurskem podjetju Protim Ržišnik Perc, ki je novembra lani začelo izdelovati načrt za dvorano, pripravilo vso potrebno dokumentacijo za gradbeno dovoljenje, izvajalo projektantski nadzor in navsezadnje prispevalo tudi k temu, da so uporabno dovoljenje dobili le nekaj ur pred prvo pripravljalno tekmo. O inovativnih rešitvah na področju gradnje velikih objektov ter predvsem neizkoriščenih priložnostih na področju javnega naročanja smo se pogovarjali z direktorjem in enim od ustanoviteljev podjetja Andrejem Ržišnikom.

Res je šlo na tesno. Po odpravi vseh pomanjkljivosti po tehničnem pregledu si lahko upravna enota vzame nekaj dni ali en mesec časa. Mi smo pomanjkljivosti hitro odpravili, upravna enota pa je to hitro ugotovila in pravočasno izdala uporabno dovoljenje. Vsi pa smo vedeli, kdaj je odprtje.

Res, zasebnik je v stanju tehtati med kakovostjo in ceno. Za sistem javnega naročanja pa vsi vemo, da je neučinkovit in marsikatera javna naložba ni izvedena racionalno. Seznam neuspešnih projektov je tako bistveno daljši kot uspešnih. O tem žal ne dvomi nihče. Sistem se je ujel v lastni zanki. Direktiva je najnižja cena, pri čemer pa je zelo problematično vrednotenje dejanske storitve. Naročnik se seveda trudi, da prek razpisnih pogojev pride do kakovosti, obstaja tudi inštrument revizije in pritožbe, a tudi po 25 letih dela na tem področju takega sistema pravzaprav ne razumem.

Sistem vodi izvajalca storitev, da za denar, ki ga ponudijo, naredi čim manj. Da je ekonomija izvajalca vzdržna. Pri hali Podmežakla pa je že šlo za nekoliko boljšo izkoriščanje samega sistema, ki ga, kot se je izkazalo, sploh ni treba bistveno spreminjati. Le način dela oziroma razmišljanja naročnika mora biti nekoliko drugačen. Gre za oddajanje del po sklopih. Tega občina Jesenice ne bi mogla narediti, če ne bi že naredili projektne dokumentacije in smo jih tja tudi usmerjali. Nadzor je bil sicer v rokah podjetja DRI, a smo sodelovali vse do pridobitve uporabnega dovoljenja. V tujini je marsikje že povsem normalno, da naročnik od projektanta pričakuje, da bo speljal projekt od začetne zasnove do uporabnega dovoljenja. Vključno z oddajo vseh gradbenih del po sklopih, nadzorom, pridobivanjem dokumentacije. Pri nas pa to drobimo in se izgublja veriga odgovornosti. Kar je še najhuje, gradbena dela oddamo enemu gradbincu, ki je potem glavni za vse in on odloča o tem, kdo bo kaj gradil in kdo od podizvajalcev bo kako in kdaj plačan. In seveda pobira marže. S tem javni naročnik pravzaprav daje vse vajeti odločanja v roke velikemu gradbincu. To seveda ni prav, a tako se je pri nas vedno dogajalo in se še, zato je gradbeni sektor tam, kjer je in zato je veliko gradbenih projektov nasedlih ali pa slabo narejenih. Gre za stari socialistični sistem, ki je ustvaril tri odgovornosti. Eden je projektant, drugi je nadzor, tretji pa izvajalec. Na sredini tega trikotnika je vlagatelj, ki ga vsi trije meljejo.

Občini Jesenice je bilo žal, da niso že na začetku izbrali podjetja, ki bi bilo odgovorno za vse od projekta do izvedbe. Zato je kakšen problem seveda še bil. Na podlagi te izkušnje pa so se drugi javni naročniki le začeli nekoliko drugače vesti in šli korak naprej. Tak primer je bolnišnica Golnik, ki gradi polikliniko. Ko so videli težave na Jesenicah, kjer so, kot je pri nas v navadi, razpisali najprej projekt, nato pa še nadzor, so se odločili za drug sistem, ki ga na podlagi izkušenj iz tujine zagovarjam tudi sam. Razpisali so vse hkrati – da projektant izdela projekte, sodeluje pri pripravi razpisne dokumentacije za izvajalce, je stalno na voljo pri oddaji del zaradi tehničnih vprašanj, zagotavlja odgovornega vodjo gradbišča, s čimer se izogne oddaji del glavnemu gradbincu, in seveda poskrbi za nadzor ter v končni fazi za uporabno dovoljenje. Na tem razpisu smo seveda zmagali mi. Torej, polikliniko na Golniku se izvaja v okviru zakona o javnem naročanju, pa vendarle na nekoliko neustaljen, po našem mnenju pa precej boljši način.

Tudi pri oddaji tega posla na Golniku je prišlo do revizije postopka, a je Državna revizijska komisija ugotovila, da ni bilo nič narobe, kar pomeni, da je s tega vidika postopek preizkušen in pravilen. Največji problem je prepričanje vlagateljev, da te funkcije težko združuje, ker ni ponudnikov. Kar seveda ni res. Ovira je tudi železna srajca, nikoli se ni tako delalo. To je bilo tako zato, ker je javna naročila obvladoval gradbeni lobi. Šele zdaj je nastopila priložnost, da smo bili uslišani. Pred tremi leti bi nas nesli čez mejo in rekli, naj kar tam tako delamo. Očitno so šele okoliščine omogočile inženirsko vodene naložbe. Projekt na Golniku je že tak. Tudi za prihranke gre, saj je prej dela podizvajalcem oddajal glavni gradbenik, pobiral marže, pa še podizvajalci so v strahu pred tem, ali bodo sploh plačani, dajali višje predračune. Mi kot investicijska služba naročnika lahko poskrbimo za nižje cene gradnje.

Tam mi nismo bili projektant, vodimo pa drugi, nadzorni del. Naredili so enako napako kot na Jesenicah in spet razpisali ločeno projektiranje ter nadzor, vključili pa so še pripravljalca razpisnih pogojev. Ti pa so napisani standardno kot za velika podjetja. Ne moreš razpisati slikopleskarskih del, kjer pričakuješ ne vem kakšne bančne garancije in lahko kandidirajo le veliki. A vesel sem, da se premika, in to prav na Gorenjskem. Nikjer drugje v Sloveniji se na tem področju še premikati ni začelo! Morda zato ker potem ne bodo več mogli »mutiti«. Doslej je bilo mnogokrat tako, da sploh ni bil interes javnega naročnika, da so posli transparentni. S takim načinom pa je vse transparentno, saj se slehernemu evru lahko sledi. Natančno se ve, kdo je delal, za koliko in koliko je dobil plačila. Pri nas pa še vedno dajemo ves denar v črno skrinjico glavnemu izvajalcu. V Nemčiji so imeli tak sistem vse do 60. let, ko je izbruhnilo nekaj škandalov na področju javnega naročanja. Od takrat imajo sistem, ki ga mi skušamo uveljaviti pri nas.

Oni so se takrat naučili tega, česar upam, da se bomo zdaj tudi mi. Na tem področju torej ta trditev drži. Veste, pri takem principu gre tudi za prihranke. Vzemimo primer gradnje velike proizvodne hale podjetja Saxonia-Franke pri Žirovnici. Najcenejši »glavni gradbinec« bi bil še vedno za 12 odstotkov dražji, kot je bil potem seštevek vseh gradbenih del, ki smo jih mi oddajali različnim manjšim izvajalcem. Torej so, četudi upoštevamo plačilo naše storitve, prihranili desetino naložbe. Pri nekaj milijonih je to veliko denarja.

Od vsega začetka smo vedeli, da je bil projekt v predvidenih rokih neizvedljiv. Mi smo bili drugi najugodnejši ponudnik za izdelavo projekta, a najugodnejši ni izpolnjeval pogojev in tako smo prišli na vrsto mi. Na magistratu so zahtevali, da pristanemo na njihove roke izdelave projektov in gradnje. V desetih dneh pa tudi mi ne znamo sprojektirati večmilijonske naložbe. Ostali smo načelni in odstopili od posla, ki ga nismo bili sposobni speljati. Kljub temu je mestna občina vztrajala, izbrala tretjega projektanta, ki je pravzaprav vedel, da ne bo šlo. No, to je potem na glas in v praksi moral povedati izbrani izvajalec del. Mi smo to vedeli že na začetku, zakaj je šla mestna občina vseeno naprej in s kakšno računico, pa presega meje moje domišljije.