Zdaj že legendarna dirka starodobnikov po serpentinah starega ljubeljskega prelaza za Hrastov memorial bo potekala prav jutri, že danes pa si tekmovalci ogledujejo in preizkušajo progo. Kot že 15-krat prej nikakor ne sme manjkati (to se je zgodilo le enkrat) 76-letni Jože Komljanec iz Zgornje Lipnice. 350-kubični medvojni angleški matchless je pripravljen in vžge »s prve«. Kako bo šele hrumel po makadamu ceste na Stari Ljubelj...
»Uživam v 'šravfanju' motorjev. Nekaj moraš delati, sicer zarjaviš. Poseben užitek pa je dirkanje. Pa saj ne veš, zakaj. Ta ljubeljska dirka je res nekaj posebnega, ker je na makadamu in hudem klancu. Ne moreš razviti brzine, čar je v ovinku, ki ga moraš premagati, da ne greš v prepad. Motor hoče iti po svoje in težko ga je obvladati. Gre za tekmo živcev, sposobnosti. Mladi ljudje niso vajeni makadama. Mi stari smo tu v prednosti, pa še v užitek mi je peljati po makadamu, mladi pa se ga bojijo. Za državno prvenstvo ne dirkam več, sem nehal pri 70. Ljubelj je pa druga stvar. Težko je povedati, je treba doživeti. In vsakemu rečem, naj gre do vrha peš. Da vidiš prepade in spoštuješ progo. Veliko motoristov gledam, ko se gor pripeljejo prvič. In imajo solze v očeh,« je zgovoren Jože Komljanec.
Samo za starega indiana bi dobil sto tisočakov
Eden naših največjih zbiralcev starih motociklov je namreč še vedno zagrizen motorist s štirimi zmagami na dirkah na Ljubelj in nešteto »bucikami« na zemljevidu v svoji spominski sobi, ki označujejo, na katerih druženjih motoristov po vsej Evropi je že vse bil. Največkrat z ženo Tatjano, ki je zagotovo najbolj »zala«, ko se opravita v posebno starodobno uniformo in se usedeta na pravi biser med starodobnimi motocikli, rdečega indian scouta letnik 1924 s prikolico. »Tale je kot Rolls-Royce med motocikli. Malo jih je na svetu, v Sloveniji pa je ta letnik s prikolico edini. V Ameriki bi lahko zanj iztržil tudi sto tisoč evrov. To so divje cene,« nadaljuje pogovor zanimiv sogovornik, ki se še vedno rad usede tudi na svojega 1150 kubičnega BMW, s katerim vandra po evropskih, najraje po francoskih cestah.
Pred nekaj tedni je na nemški avtocesti doživel hudo nesrečo, ko je vanj pri ustavljanju pred zastojem trčil kolega motorist. »Odneslo me je v zrak in od zgoraj sem gledal, kako se pod motorjem iskri. Obleko mi je čisto raztrgalo, sam pa sem jo še dobro odnesel. Je bila velika sreča, sploh da tokrat ni bilo žene z menoj,« je opisal Jože. Ko je bil motor še vedno na servisu, je bil Jože že v polni formi v delavnici... Korenina ne pozebe, kaveljc, kot je Jože, pa ne more iz svoje kože. »Motorji so ljubezen, a hkrati zasvojenost. Od svojega 15. leta naprej se ne morem ločiti od njih. Brat me je zastrupil in tako je ostalo. Celo življenje sem 'šravfal' avtomobile in sem jih sit. Tisto je bila namreč služba, obveznost, motorji so pa ljubezen.« Začelo se je sicer z urami, tudi teh ima na desetine, če ne na stotine. »Neverjetno je, da nekaj hladnega, mrtvega, oživiš. Tako je z urami in podobno je z motorji. Kup starega železa z veliko truda in znanja postane lepotica. Gre za izziv, ki ga je težko opisati,« pravi naš sogovornik, ki je mislil, da bo po upokojitvi malo kmetoval in se je zato pred leti tudi preselil na eno najlepših lokacij na Gorenjskem. A je »štala« postala delavnica, senik nad njo pa razstavni prostor za motocikle... Kot da bi kdo zares mislil, da je Jože Komljanec lahko kmet. »Moški, ki ne zna 'šravfati', ki se vsaj malo ne spozna na mehaniko, ki nima čuta za tehniko, ni pravi moški,« je neposreden Jože in ob dejstvu, da se zgoraj podpisani v glavnem spozna na besede in stavke in da bolj kot z izvijačem zna opletati z jezikom, raje molče požremo slino...
Dragulji na odpadu s starim železom
Že prej omenjeni rdeči indian scout je trenutno najstarejši Jožetov motor. Vseh ne obdrži za vedno. Številne kupi v povsem razsutem stanju, komaj prepoznavne, jih obnovi in nato čez kakih deset ali petnajst let proda. »S tem zaslužim za nakup novih, za rezervne dele, za izlete in udeležbe na srečanjih.« Jože pokaže sliko enega od svojih »lepotcev«, kakršnega je dobil. Niti na odpadu starega železa laiku ne bi padlo na pamet, da se za zarjavelo, skrivenčeno pločevino, ki je še najbolj podobna staremu kolesu brez sprednjega kolesa, skriva tak lepotec, kot ga ima danes Jože na seniku. Samo kakšne pol leta dela je bilo potrebnega... »Vedno se trudim, da je čim več delov originalnih. Seveda pa kaj moram narediti tudi na novo. Sploh kovinske okvirje in podobno. Gre za natančno delo, ne smem zgrešiti niti za milimeter. Narejeno mora biti 'orng', če ne je bolje, da vse skupaj pustiš,« je prepričan mojster, ki lahko celo uro razlaga o posebnostih dvotaktnega batnega Puchovega motorja, ki je nastal na podlagi teoretičnega eksperimenta, a je zaradi svojega prenosa moči edinstven in prepoznaven v celem svetu.
In če zdaj mislite, da si tak mojster, zbiratelj, zanimiv sogovornik zasluži, da bi o njem napisali knjigo, imate prav. Samo, da je ni treba, za to je namreč poskrbel Jože Komljanec kar sam. »Tu je vse. Od mladostne ljubezni (do motorjev, seveda, op. p.) do tega, kako sem bil pobudnik najlepše slovenske dirke v domači vasi Tržišče na Dolenjskem, pa do mojih udeležb na dirki po Ljubelju. Pravijo, da mora vsak moški zaploditi otroka, zasaditi drevo in napisati knjigo.« Jožetu je uspelo vse troje. Tistega o pravem »dedcu«, ki mora poznati drobovje motorja, ga znati razstaviti in sestaviti nazaj in ob tem še uživati, sicer ni pravi, tistega pa raje ne bomo ponavljali, kajne.
