Dno smo dosegli

Čakalna doba naj bo izjema, ne pravilo

Zavarovanec, ki kot reden plačnik prispevkov v zdravstveno blagajno potrebuje neko zdravstveno storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, danes (praviloma) te nima zagotovljene takoj, temveč mora nanjo bolj ali manj dolgo čakati. Tak zavarovanec je v tako imenovani čakalni vrsti. Idealno bi bilo, da je vsaka storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zavarovani osebi zagotovljena nemudoma, ko jo ta potrebuje, in v neomejenem obsegu, če njeno zdravstveno stanje to zahteva. Res je, da gre za ideal, ki ga v praksi ne bo mogoče nikoli doseči, vseeno pa nas lahko še kako moti, da moramo zavarovanci in po nas zavarovane osebe na storitev, do katere smo upravičeni, kdaj neutemeljeno dolgo čakati. Načelo solidarnosti je v teh primerih na preizkušnji, saj zavarovanec, ki izpolnjuje zakonsko obveznost plačevanja prispevkov in ima nedvomen pravni interes v uveljavljanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (je denimo bolan), težko razume, da je ostal brez takojšnje zdravstvene storitve. Nagon po preživetju je ob občutku prikrajšanja v teh primerih samoumeven.

Dolge čakalne dobe povzroča zlasti vsakoletni Program obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je vedno znova zastavljen preveč optimistično, saj ne more zadostiti vsem potrebam zavarovanih oseb. Krivdo za nastalo stanje je treba iskati pri vseh; pri izvajalcih zdravstvenih storitev, ki ne znajo/ne želijo optimizirati svojega poslovanja/dela (po člankih iz medijev kaže, da nekaterih zdravnikov iz javnih zdravstvenih zavodov ni na delovnem mestu tudi do 80 dni na leto), ter pri ZZZS in vladi, ki narekujeta končno vsebino programa. Ves sistem je treba postaviti na novo, pri tem pa v dobro bolnika poiskati vse rezerve. Pri njem naj se nazadnje varčuje.

Treba je vedeti, da se zdravstvena stanja bolnikov iz dneva v dan spreminjajo, zato lahko čakalna doba njihovo zdravstveno stanje poslabša, pri čemer se nemudoma izpostavi pravno vprašanje nastanka odgovornosti. Čakalne dobe bi zato morale biti izjema, in še to le takrat, ko niso v škodo zdravja bolnika. Pri nas so pravilo, za kar ni opravičila, zavarovane osebe pa smo se na to dejstvo hočeš nočeš navadile. Le inerciji samega sistema in predanim posameznikom med zdravstvenimi delavci se moramo zahvaliti, da so lahko danes vsaj akutni bolniki deležni (nujnih) zdravstvenih storitev. Vsem drugim (»ne nujnim«) bolnikom tako ne preostane drugega, kot da v dolgih čakalnih vrstah po hodnikih javnih zdravstvenih zavodov na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti čakajo na potrebno obravnavo. Redki posamezniki se temu lahko izognejo; to so tisti, ki imajo dovolj denarja in si potrebno zdravstveno storitev nemudoma zagotovijo samoplačniško, to je zunaj sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, in tisti, ki ob nizkih dohodkih za ceno svojega zdravja ravnajo enako in se s tem odrekajo drugim dobrinam. Je to naša prihodnost? Bo v prihodnje denar odločal, kdo bo deležen zdravstvene oskrbe?

Kako po implementaciji direktive?

Pričakovati, da bo po implementaciji Direktive o pravicah pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva (Direktiva 2011/24/EU) za zavarovane osebe pri nas kaj bolje poskrbljeno, je iluzorno. Ministrstvo za zdravje bo kot predlagatelj novele zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju prek uporabe instituta predhodne odobritve zagotovo poskrbelo, da zavarovane osebe na zdravljenje v tujino ne bodo odhajale po svoji presoji. Ta pravica bo neomejena le v redkih primerih, večinoma pa bo zdravljenje v tujini zavarovanim osebam na voljo le ob predhodni odobritvi ZZZS, kar pa je ravno nasprotno od tistega, kar želi ta direktiva doseči. Nujnost sprejema novele bo spet dober razlog ali pretveza, da se o perečih vprašanjih ne bo odpiralo javne razprave, še manj socialni dialog. Novelo bo treba sprejeti po nujnem postopku, pri čemer se bo ministrstvo za zdravje, kot je to zdaj navada tudi pri drugih ministrstvih, sklicevalo na nujne razloge, kar bo v danem primeru najverjetneje skrajni rok 25. oktober 2013, do katerega je treba direktivo implementirati. Pri tem bo javnosti (verjetno) zamolčano, da je EU za prenos direktive v domače pravne rede vsem članicam namenila 30 mesecev časa!

Poleg zlorabe instituta predhodne odobritve naj omenim še zakonsko ureditev nacionalne kontaktne točke, ki jo direktiva na novo uvaja. Ta bo po predlogu novele zagotovljena v okviru ZZZS, njen namen pa je našim zavarovanim osebam kot tudi pacientom iz drugih držav članic EU, ki bodo želeli priti na zdravljenje v Republiko Slovenijo, zagotavljati informacije glede »čezmejnega zdravstvenega varstva«. Čeprav se takšna rešitev zdi preprosta, pa ne kaže pozabiti, da je prav ZZZS pri nas edini nosilec in izvajalec obveznega zdravstvenega zavarovanja. Na tej podlagi ZZZS v predsodnih postopkih odloča o pravicah zavarovanih oseb, med drugim tudi o pravici do zdravljenja v tujini. Po novem naj bi ZZZS slovenskim zavarovanim osebam glede »čezmejnega zdravstvenega varstva« najprej svetoval, nato pa še odločal (kadija toži, kadija sodi). Vsa pravna logika na tem mestu izgubi svoj razum.

Gotovo si ZZZS želi, da slovenske zavarovane osebe zdravljenje, če je le mogoče, opravijo doma, saj s tem zbrana finančna sredstva ostajajo v slovenskem zdravstvenem sistemu, zato je konflikt interesov neizogiben. Slovenskega zdravstvenega lobija vendar ne bomo branili za vsako ceno, sploh pa ne v breme zdravja naših bolnikov. Če je zdravljenje v tujini kakovostnejše, hitrejše, potem naj se bolniku omogoči, da se tam pozdravi. To je vendar namen direktive; skrb za bolnika (ob prostem pretoku zdravstvenih storitev), ne pa skrb za zagotavljanje dela slovenskemu zdravstvenem lobiju. Ta je potreben korenite prenove.

Ustava ni sama sebi namen

Poslovanje javnih zdravstvenih zavodov pri izvajanju zdravstvene dejavnosti si ne sme in si ne bi smelo prizadevati za dobiček, temveč za skrb za bolnika. Ta izhodiščna vrednostna usmeritev izhaja že iz ustave, ki v 50. in 51. členu ureja pravici do socialne varnosti in zdravstvenega varstva. Obe sta po svoji naravi sicer človekovi pravici, ki ju ni mogoče uveljavljati neposredno na temelju ustave, temveč ju je treba natančneje urediti šele z zakonom. Prav to je storil veljavni zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki določa tisti obseg storitev, ki jih je država dolžna brezpogojno zagotavljati zavarovancem. Vsako drugačno ravnanje države lahko zato povsem utemeljeno razumemo ne le kot kršitev zakonske obveznosti, temveč tudi kot posredno kršitev ustavnih jamstev. Ustava državi namreč nalaga, da z zakonom sama opredeli, kakšno zdravstveno varstvo bo zagotavljala, zato ni razumnega razloga, da te svoje obljube ne drži.

Če denarja za bolnike ni, naj ga zagotovi država

Zdi se, kot da vodstvo ZZZS in predstavniki ministrstva za zdravje omenjene določbe ustave ne poznajo, sicer bi bili dolžni nemudoma ukrepati. Prvi z jasnim sklepom upravnega odbora, da naj vlada na temelju ustave ZZZS zagotovi manjkajoča sredstva za delovanje obveznega zdravstvenega zavarovanja iz proračuna, drugi pa z ustreznimi zakonskimi popravki, ki bodo sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja ponovno naredili vzdržen. Logika je tu preprosta. Če ministrstvo za zdravje z zakonodajnimi predlogi do zdaj ni uspelo ustrezno popraviti obstoječe zakonodaje, da bi sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja naredili vzdržen, potem naj vlada manjkajoči denar za njegovo (nemoteno) delovanje poišče, kakor ve in zna.

Če se je denar do zdaj našel za graditev TEŠ in sanacijo bank, naj se najde tudi za slovenski narod, ki je v preteklosti, v še večjih krizah in vojnah, vedno najprej poskrbel za svoje bolnike. Zakaj bi bilo tokrat drugače? Takšna rešitev ima oporo tudi v stališčih ustavnega sodišča, ki denimo v obrazložitvi odločbe št. U-I-112/95 pojasnjuje, da Slovenija (beri: vlada) kot ustanovitelj ZZZS jamči za obveznosti, ki jih ta ne bi mogel poravnati, saj je država tista, ki mora zaradi javne koristi zagotavljati delovanje ZZZS, ne glede na to, koliko je ta pri tem uspešen. Danes prostih sredstev na računu ZZZS ni več, zato ZZZS vira za pokrivanje primanjkljaja nima. Težko je verjeti, da bomo ljudje prenehali zbolevati in da se nove bolezni ne bodo več pojavljale, zato bi kazalo staviti na kakšno drugo, bolj realistično rešitev.

Nenehno prelaganje obveznosti (premaknitev plačil v naslednje obdobje – tako imenovano vagončkanje), v kar je ZZZS prisiljen zaradi neprimernih zakonskih določb, ki od poslovodstva zahtevajo uravnoteženo poslovanje zavoda za vsako ceno, je navadna računovodska telovadba, ki ne rešuje ničesar. Vprašanje je tudi, ali je to sploh dopustno. Skupen prenos obveznosti v leto 2014 se bliža številki 100 milijonov evrov, zato mi kot zavarovancu ni jasno, kako si namerava ZZZS v prihodnje zagotoviti nemoteno poslovanje ob že znani prepovedi zadolževanja. Vse skupaj meji na znanstveno fantastiko. V podobnem položaju je bil ZZZS že leta 2005, ko je država z zakonom, ki je vseboval pičle štiri člene, njegov dolg prevzela. Predlagam, naj enako, če ne bo druge primernejše rešitve, država stori še tokrat, saj ne gre le za spoštovanje zakonskih, temveč tudi ustavnih obveznosti države. Vrag je vzel šalo. Denar za bolnike je treba nemudoma zagotoviti, saj je neprimerno in nespodobno varčevati na račun njihovega zdravja in dobrobiti. Kralj naj bo bolnik, ne zdravnik.