V obliki kontinuirane in stabilne produkcije je slovenski film nastajal v časih, ko so bili dialektični principi spoštovana reč, vendar je imel problem prav z zgoraj omenjenim. Produkcija je bila skromna, v prvi »petletki« (1948–53) je dala samo šest celovečernih filmov, do leta 1963, ko je Triglav film produciral zadnji slovenski film (potem je nekaj časa samo še koproduciral pri tujih filmih), pa jih je nastalo skupno 27. To je že kar neka količina – in ta je res že dala tudi neko kvaliteto, torej vrsto filmov, ki (vsaj nekateri) še danes spadajo med najboljše. Potem ko je slovensko filmsko produkcijo prevzela Viba, so njeni direktorji pisali v načrte in programe, da je njihov cilj producirati pet celovečernih filmov na leto. Da je bila ta količina definirana kot ciljna, je bilo povezano s tem, da je bila odvisna od subvencij oziroma »naklonjenosti« javnih sredstev. Ta cilj pa je bil dosežen in nekajkrat celo presežen šele sredi 80. let, torej v drugi polovici zadnjega desetletja Viba filma kot producentskega podjetja.
V nekaj manj kot 30 letih je Viba (v producentski vlogi je bila ukinjena leta 1991) producirala 92 slovenskih celovečernih filmov, toda tej številki se že močno bliža – letos pa jo bo že presegla – filmska produkcija v obdobju samostojne Slovenije, ki vendarle še ni tako dolgo, kot je bilo Vibino v prejšnjem režimu. Seveda so bila tudi v tem času nihanja, toda višaji so bili včasih tako močni, da so dvakrat presegli nekdaj ciljno količino letne produkcije. Kako je bilo to mogoče, še posebej ob dejstvu, da je bila v zadnjih 20 letih filmska produkcija prav tako subvencionirana (sofinancirana iz javnih sredstev) kot v prejšnjem režimu? Dejstva kažejo na tri glavne razloge: pluralnost tako imenovanih neodvisnih producentov, ki delajo film v glavnem z nižjimi proračuni, kot so bili nekdaj Vibini; večji delež filmov v produkciji nacionalne televizije; bolj ali manj občasen pojav tako imenovanih gverilskih produkcij. Skratka, tudi v slovenskem filmu se uveljavlja kvantiteta – na bližnjem portoroškem festivalu bo prikazanih 42 filmov, med njimi sedem celovečernih – in z njo tudi omenjeni dialektični princip, ki pa je (vsaj v Sloveniji) praviloma utelešen v mlajših oziroma debitantskih režiserjih.
