Pred parlamentom nastaja nova koalicija

Mišič kot metafora

»Ker ni več močnega političnega branika pred plenjenjem, je odgovornost za obrambo države padla na vsakega izmed nas,« pravi Lubej. Simbol propada(nja) politike vstajniki vidijo (tudi) v imenovanju Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper. VLV se bodo tokrat na protestu pridružili Odbor za pravično in solidarno družbo ter Solidarnost, gibanje in stranka TRS, Društvo slovenskih pisateljev, Koordinacija kulturnih organizacij KOKS, Delavsko-punkerska univerza, Iniciativa za demokratični socializem ter Gibanje SRP, v katerem so – po lastnih navedbah – združeni osamosvojitveni »pripadniki teritorialne obrambe, milice in prestopniki iz JLA«.

Veno Taufer je včeraj v imenu pisateljskega društva zahteval »vračanje protipravno pridobljenega premoženja v času tranzicije«, Igor Koršič (KOKS) pa je predlagal, naj se civilna družba naglo združi v »krizni štab za zaščito propadajoče države«. Luka Mesec z Delavsko-punkerske univerze je ob tem opozoril, da je ena večjih nevarnosti, ki pretijo Sloveniji, privatizacija. Privatizirana pomembna slovenska podjetja bi bila namreč »prepuščena samovolji zasebnih lastnikov«. V Mišičevem imenovanju vidi Mesec slepo ulico: na eni strani politično kadrovanje, na drugi pa, kot alternativna rešitev, privatizacija. Ta pa bi po njegovem mnenju zadeve le še poslabšala.

Protestniške skupine imajo raznolike programe, kljub temu pa kaže, da bi iz njih lahko nastala politična koalicija, ki bi (bo) nastopila na volitvah. Predsednik TRS Matjaž Hanžek pravi, da pogovori potekajo že od januarja, sam pa vzor koalicije vidi v grški Sirizi. »Potrebujemo koalicijo, ki bo delovala kot stranka, hkrati pa bo povsem jasno, katere so izvorne organizacije, ki so se vanjo združile,« je dejal. Na podoben način se je v Sloveniji leta 1990 združila koalicija Demos.

Protest v kuhinji

Kot kaže, pa se s kontekstom četrtkovega shoda ne strinjajo pripadniki antikapitalističnega bloka, ki jih je bilo na dosedanjih vstajah sicer mogoče videti v prvih vrstah. Tokrat se protesta organizirano ne bodo udeležili. V pogovoru z enim izmed aktivistov bloka smo izvedeli, da je po njihovem mnenju razlog za tokratno pobudo zgolj »tekma med opozicijsko levico in opozicijsko desnico, kdo bo prvi v borbi za lastne interese zajahal val ljudskega nezadovoljstva«. Takšen vzgib za mnoge vstajnike, tudi za pripadnike antikapitalističnega bloka, predstavlja »obrat od avtentične, neposredno demokratične politike in vrnitev k od potreb večine odtujeni politiki samooklicane elite«.

Protestniško gibanje, ki bo v Sloveniji kmalu praznovalo prvo leto obstoja (če k temu štejemo protest 15o pred borzo, pa najmanj dve leti), je s svojim kreativnim nabojem, ki ga je zaokrožil Protestival, sprožilo tudi nekatere umetniške projekte. Vizualna umetnica Marija Mojca Pungerčar je tako minuli teden v okviru projekta Socialdress, Moč ljudem, organizirala delavnico izdelovanja gospodinjskih tekstilij, prtov, predpasnikov in drugih uporabnih izdelkov, na katere so udeleženci izvezli protestniške slogane. »Dost mam« je bilo zapisano na krpo za prijemanje vroče posode. »Vse jih bomo nesli vun« na športno torbo. »Zbudi se!« na prekrivalo za oči med spanjem. »Ustvarili smo dinamičen spoj med protestniškimi slogani in domačim okoljem,« pravi Pungerčarjeva. »Sloveniji manjka življenje na ulici.« S pomočjo njenih tekstilnih izdelkov bo zdaj ulica ljudi obiskala na domu. »Mislim, da je upor nujen, saj nam nobena druga metoda ni ostala.« Že na eno prejšnjih njenih delavnic Socialdress je prišel protestnik, ki si je želel izdelati majico s svojim sloganom, da ga bo nosil na protestih. »Prekerci, uprimo se,« je zapisal. »Protestni slogani so zame ljudska umetnost,« pravi Pungerčarjeva. »Protesti pa za zdaj pripadajo vsem in hkrati nikomur. Vsak se jih lahko loti na svoj način – vse dokler ne škoduje vstajniškim ciljem.«