Pravega bralca ne moreš prevarati

Njegov stil pisanja lahko označimo kot akcijsko komedijo in domišljijski humor. Prav zato so njegove knjige med najbolj branimi in izposojanimi. Knjiga Košarkar naj bo! je po izboru bralcev med letoma 1999 in 2002 kar štirikrat zapored dobila priznanje Moja najljubša knjiga. To je le del opisa, ki je zapisan pod fotografijo priljubljenega mladinskega avtorja Primoža Suhodolčana na Portalu slovenskih pisateljev. V Črni na Koroškem rojeni pisatelj priznava, da je zasvojen z branjem: »Berem vse, kar najdem! Knjige, enciklopedije, leksikone, časopise, jedilne liste, telefonske imenike, grafite, kuharske recepte ali navodila za uporabo. Na ovitkih vedno preberem, kaj je skrito v zmrznjeni hrani, čokoladi ali sirnem namazu. Berem vedno in povsod!« Vendar branje ni njegova edina strast. Druga je košarka, ki jo je do poškodbe igral z vsem srcem in telesom. Obe ljubezni je združil prav v trilogiji o Ranti, za katero pravi, da je zgodbo ves čas nosil v sebi, zato jo je preprosto moral napisati. Vesel je, da je ta še danes tako sveža, kot bi bila napisana včeraj. »To je še en dokaz, da bo žoga kot droga preživela vse čase,« pravi Suhodolčan, ki bo na evropskem prvenstvu pesti stiskal za slovensko izbrano vrsto.

Branje, znanje in vedenje je bilo zame strašen izziv in velika strast. Ker ni bilo računalnikov, videa, milijon televizijskih programov, Skypa, elektronskih sporočil, Googla in kar je še tega, je bila za mojo generacijo okno v svet samo knjiga. Zato sem pač, radovednež, leksikone, slovarje, enciklopedije in podatkovnike bral kot prave knjige. Geslo za geslom, od črke A do črke Ž. Saj vem, da se to sliši nekam nenavadno in čudno, ampak tako je bilo. Še danes z velikim veseljem vzamem v roke leksikon vseh leksikonov, legendarno Sovo. Za nekatera gesla skorajda natančno vem, na kateri strani jih lahko najdem.

Priznam, da nikoli nisem bral tistega, kar je bilo predpisano. Bolj je bilo zunaj ustaljenih bralnih okvirov, bolj me je zanimalo. Stripi so bili na prestolu sramote, risanke Bugsa Bunnyja so bile za nekatere preveč nasilne, Alana Forda pa nihče ni jemal resno. Ko so vsi brali Karla Maya, sem sam preučeval Zana Greya. Čeprav so nam priporočili Agatho Christie, sem se veliko bolj navduševal nad Kurtom Vonnegutom in njegovo Klavnico pet. Ko smo morali brati Rdeče in črno, sem raje izbral Josepha Hellerja in Kavelj 22. Zanimale so me drugačne zgodbe, ki so bile zunaj takratnih ustaljenih okvirov bralnega razmišljanja. K sreči sem imel veliko podporo pri domačih, ki so me na vsak način spodbujali, da odkrivam tudi takšne literarne svetove. Vesel sem, da sem tako lahko spoznal, kakšno je podnebje tudi na drugi strani vrat.

Pri nas je bilo dovoljeno in celo priporočeno brati vse, kar ti pride pod roke. Naj bere, so mi rekli, če bo pri tem še vsaj malo razmišljal, bo prej ali slej ločil zrnje od plev. Seveda je bila pomoč domačih pri tem izredno dobrodošla. Ko sem knjigo odložil, so bile debate o tem, kaj je pisatelj hotel povedati, zame zelo poučne in zanimive.

Šport ni samo šport in nikakor ni samo golo gibanje ali mehansko treniranje. Vsaj na rekreativni ravni je šport kot tak ali bi vsaj moral biti, družabna dejavnost, socializacija, veselje, zdrava tekmovalnost, druženje in kar je še tega. Ni boljšega, kot če po trdi tekmi na koncu na ražnju obrneš kakšne čevapčiče in zraven preslikavaš, kako si dobro naredil pikenrol ali da si nekomu naravnost v obraz zadel trojko.

Košarko sem igral s polnim srcem in telesom. Ko pa mi je moj zavarovalni agent sporočil, da me zaradi premnogih poškodb ne bo več pokril, sem moral, hočeš nočeš moraš, končati. Tolažim se s tem, da sem skoraj vse, ki jih poznam, kdaj že premagal na igrišču. Sicer pa je tudi Michael Jordan nehal, zakaj pa ne bi še jaz. Bolje, da sam odkorakaš z igrišča, kot pa, da te odnesejo! Še vedno pa grem z žarom v očeh na košarkarski piknik in se pomerim v trojkah ali prostih metih. Kot je rekel gospod mojster Ivo Daneu: ne glede na leta, roka vedno ostane.

Za naše, vsekakor! Najbolj pa bom navijal zato, da bodo zeleni triglavci vedno in v vsakem trenutku med tekmo razkopali parket, pregriznili žogo in si nazadnje še podrsali kolena. Če bo tako, se pokorno javljam položiti nov parket in priložiti novo žogo. Glede kolen pa je prav tisti zavarovalni agent, kljub nerodni izkušnji z mano, svečano obljubil, da bo v tem borbenem duhu z velikim veseljem dodal še kakšno bonus premijo.

Zelo sem ponosen na priznanje Moja najljubša knjiga. Kot so rekli že stari Slovani: Vse bralce lahko varaš kratek čas, nekatere lahko varaš ves čas, toda pravega bralca ne moreš prevarati.

Teden nazaj sem na plaži opazoval fanta, ki je z velikim zanimanjem bral knjigo in jo pestoval kot zaklad. V vodo je šel šele potem, ko jo je prebral do konca. Ko se je ohladil in osvežil, se je vrnil na ležalnik in iz torbe potegnil drugo knjigo. Takrat sem se kot pisatelj počutil resnično dobro.

Pred kratkim sem se dogovoril, da bodo vse moje knjige kmalu na voljo tudi v elektronski obliki. Prepričan sem, da se bosta listnata in elektronska knjiga še nekaj časa dopolnjevali, v daljni prihodnosti pa bo listnato knjigo verjetno čakala usoda vinilnih plošč. Samo za zbiratelje torej. Kar pa ni nič strašnega, zgodba bo še vedno ostala, spremenili se bosta samo oblika in agregatno stanje.

Vedno pridejo tudi takšne misli. Če pa povem po atletsko: zavedam se, da znam teči na sto metrov, v maratonu pa sem bolj slab. Nikakor ne moreš biti dober v vseh kategorijah. Vendar pa lahko tudi stometraši tečejo častni krog, ne samo maratonci.