Ta študentski kratki film je režiral Rok Biček, ki se je s svojim celovečernim prvencem Razredni sovražnik letos uvrstil v Teden mednarodne kritike, to pa je eden izmed tekmovalnih programov beneškega filmskega festivala; film je bil na sporedu v soboto. Filmi v tem programu konkurirajo za beneškega leva prihodnosti, nagrado za prvenec, ki jo je pred leti s Kruhom in mlekom osvojil Jan Cvitkovič. Razredni sovražnik je bil tako kot še dva nova slovenska filma, Dvojina Nejca Gazvode in Čefurji raus! Gorana Vojnovića, prikazan na filmskem sejmu v Cannesu, kjer iščejo »robo« festivalski selektorji in kinematografski distributerji. Prav prek tega sejma je Razredni sovražnik tudi prišel v Benetke.

»Tam so ga videli selektorji. Bil sem v dvorani,« pravi Biček, »da bi videl, koliko jih bo ostalo. Poznal sem selektorja festivala v Locarnu, ki je ostal do konca filma, nisem pa poznal beneškega selektorja, za katerega niti vedel nisem, da je v dvorani. In je očitno tudi on ostal do konca filma, in to kljub temu da je med projekcijo za sedem minut zmanjkalo elektrike. Obvestilo o tem, da je film izbran v beneški program Tedna mednarodne kritike pa sem prejel kakšne tri tedne pozneje. Mi je pa žal, da potem nismo igrali pokra.«

Pokra?

Ja, ko imaš vabilo nekega festivala, pokličeš še druge. Sem slišal, da se tako dela.

Film je imel proračun, kakršnega Filmski center namenja za prvence. Kolikšnega pravzaprav?

380.000 evrov, kar je polovico običajnega proračuna za celovečerni film, ki ga odobri Filmski center.

In nobenih drugih virov?

Ne, pač pa nekatere ugodnosti. Šola, na primer, je bila zastonj – ravnateljica novomeške gimnazije nam je v času poletnih počitnic dala šolske prostore na razpolago za snemanje; zastonj so bili tudi dijaki, ki so nastopali kot statisti, nemški direktor fotografije je dosegel (s pomočjo profesorja, ki mu je napisal dobro priporočilo), da smo v Münchnu dobili nemško digitalno kamero arri z objektivi za polovično ceno, predvsem pa smo povsod varčevali, tudi pri igralskih honorarjih.

Zgodba temelji na resničnem dogodku, samomoru gimnazijske dijakinje v tretjem letniku; je ta dogodek tudi dejansko sprožil upor njenih sošolcev, kot ga vidimo v filmu?

Dijaki niso obtožili konkretnega profesorja, ampak sam šolski sistem. Res pa so zasegli šolski radio in izvedli obtožujočo oddajo, po šolskem stopnišču so razpostavili sveče do učiteljske zbornice. V filmu profesor nemščine ugasne šolski radio, kar je v resnici naredil profesor matematike, ki je bil model za filmskega profesorja, zoper katerega njegovi učenci uperijo ves svoj gnev. V razredu tiste dijakinje je bil piflar, ki je res hotel pisati kontrolno nalogo na dan njenega pogreba. Pogovarjal sem se z vsemi glavnimi akterji iz tega razreda, da bi izvedel, kaj se je med njimi dogajalo. Skratka, veliko detajlov v filmu temelji na resničnih situacijah.

Nihče, ne posvojitelji nesrečne dijakinje ne njene najbližje sošolke, ne ve, zakaj je storila samomor. Pa vendar hočejo nekateri njeni sošolci in sošolke prav v svojem novem razredniku, profesorju nemščine, najti »krivca«, verjetno toliko raje, ker je s svojo resnobnostjo in strogostjo takšno nasprotje njihove »materinske« razredničarke, ki je odšla na porodniški dopust, in obenem tako nesporna figura avtoritete, kakršne najbrž niso vajeni (še toliko manj, ker tako rada govori nemško) in je kar »klicala« po njihovem uporu. Toda glavna odlika filma se mi zdi v tem, da pokaže vso zapletenosti in protislovnost nastale situacije. Čeprav bi mladega režiserja lahko zaneslo, da bi se postavil na stran upornih dijakov.

Super, če se vam res zdi, da film tako deluje, vendar moram priznati, da sem ne toliko med pisanjem scenarija, pri katerem je sodeloval tudi Nejc Gazvoda, kot pa na samem snemanju kot režiser preskakoval z ene strani na drugo. Ko je bil scenarij napisan, sem bil na profesorjevi strani, na samem snemanju pa me je večkrat potegnilo na stran dijakov. Vendar mi je uspelo misliti tudi na gledalca, ki ga nisem hotel zapeljati na eno ali drugo stran, marveč presojo o konfliktu med učenci in profesorjem prepustiti gledalcu samemu.

Vse do finalnega kadra je ves film posnet v šolskih prostorih, v interierju, kot da bi tako hotel podariti, da je vseskozi znotraj problema.

Da, tako učenci kot profesorji niso nikoli prikazani zunaj šole. Motivi za učenkin samomor so bili neznani, lahko so bili povezani s šolo ali pa tudi ne, toda to tragično dejanje je učinkovalo na njene sošolce in sošolke, izzvalo različne reakcije, ki so rezultirale v njihovo obtoževanje profesorja. Film je večinoma posnet v »tesnih« kadrih in bližnjih planih, da bi tako čim bolj ostal sredi tega vrelišča.

To »tesno« kadriranje pa bi lahko prevajalo tudi njihovo ujetost v določene predsodke, fiksne ideje, njihove lastne probleme, fantazije…

Točno tako, ena takšnih idej ali fantazij je že ta, da so nekateri učenci vzeli sošolkin samomor kot povod za uresničenje svoji uporniških sanj ali pa kot pretvezo za reševanje njihovih lastnih frustracij.

Ob poklicnih igralcih in igralkah, Igorju Samoborju (profesor), Nataši Barbari Gračner (ravnateljica), Maši Derganc (razredničarka), Tjaši Železnik (učiteljica telovadbe) in drugih v vlogah učiteljev v vlogah dijakov nastopajo dijaki sami, ki se s profesionalci kar dobro merijo.

Ena izmed dijakinj se je zdaj vpisala na AGRFT. Že veliko pred snemanjem sem hodil po šolah in spraševal dijake, koga bi zanimalo igrati v filmu. Ne mislite, da je bil kakšen naval. Najprej vprašajo, koliko bi bili plačani, in šele potem, za kakšen film gre. Predvsem pa jim ne diši, da bi med počitnicami delali pri filmu. Najtežje je bilo dobiti dijakinjo, ki bi igrala samomorilko. Nobena se ni hotela prijaviti za to vlogo. Ko sem našel neko punco, ki se mi je zdela primerna za to vlogo, jo je bilo treba kar prepričevati, da je sploh prišla na avdicijo in potem vlogo sprejela.