In takšen položaj je tisti, s katerim se pesmi oplajajo, oplojujejo, se druga drugi dajejo za vzor. Pesmi Karla Hmeljaka so prekinjene z navedki, z deli pesmi drugih. Prekinitve so povezave z naslonitvami na tiste pesmi, ki morda še imajo prostor zase in za svoj izraz. In se samopomiljujejo. So brez ljubezni, pa tudi brez sovraštva, celo nasprotja. Pesmi so na robu preživetja. Vse postaja predvidljivo, morda sporočajo. Vse postaja brez namigov, morda izražajo. Ko so same zase, se najbolj bohotijo. Pesmi, začrkane v krajšanje, v preostanek. Pravzaprav kar prevpijejo namig, da naj se jih prepiše, falsificira, vsaj nekako ohrani, pa četudi v povzetkih. Spogledljivke so: pesem črki; črke prostoru, ki se ukinja. Morda spominjajo na določilo, da revščina izvira iz pomanjkanja žalosti, šibkosti, iz pomanjkanja občutja možnosti za razširitev, za sporočanje čustev. Morda pa se takim pesmim le ne gre več v pisavo. So pesmi, ki nočejo biti zapisane. So pesmi, ki so lahko znanilke svojih nadaljevanj.
»Za to, kar je, večine besed sploh ne rabimo.« Tako se začne zadnji del z naslovom Sočasnost bega. Ostajajo izreki, ko pa z vseh strani pritiska določilo, ki poudarja, da je vse že napisano, izpisano, izčrkovano. Popolnoma nič več ni potrebno. Kako popolno in nezadostno, da se zastavlja vprašanje po smiselnosti izreke. Glasovi se mehčajo, postajajo trdonebniki, pa se zapirajo, obmolčijo. In pesmi jih spet dohajajo, saj so le skrčene, le nesproščene, le tako neudobno jim je, pa bi rade še pele. Pesmi na poteg.