GGM pa je ostal v ozadju. Če se je prej pet mesecev ves čas rinil pred kamere in tekmoval s strankarskimi kolegi, predsednico vlade in ministrom, kdo bo večkrat na ekranih, je zdaj poniknil. Tu in tam kakšen pisen odziv, kakšen telefon, slike pa nobene. Namesto njega so se pred kamere silili vsi, ki verjamejo, da se borijo za čast in slavo. V bistvu pa so le potrjevali uvodno misel: politiki se je zmešalo. In mi smo ji nasedli. Naenkrat smo verjeli, da je država kot lastnik najboljši šef državnih podjetij. Naenkrat so nas prepričali, da so lastniki veliko bolj pomembni kot tisti, ki vodijo podjetja in delajo v njih. Naenkrat smo v politikih videli resne borce za strokovno, profesionalno in neodvisno nastavljanje uprav. Evropa nam je že zdavnaj povedala, da je države absolutno preveč v firmah. In vsakomur je jasno, da za cvetenje firme niso odgovorni lastniki, temveč dobri direktorji. Posebej takrat ne, ko ti lastniki niso iz svojega žepa v lastnino vložili niti groša. Tako kot bo vsak kredibilen strokovnjak iz tujine svetoval, da so najboljša podjetja tista, kjer imajo zaposleni radi vodstva. Jim zaupajo in jih ne čutijo kot tujek od zunaj.
Skratka, v prostoru, kjer se politiki ne bi zmešalo, bi ta ploskala v primerih, kjer bi zaposleni in lokalno okolje z odprtimi rokami sprejeli novega šefa.
Da pri nas vse že meji na norost, so v nedeljo v izjavi ugotavljali tudi vstajniki, ko smo gledali tiste smešne rdeče in bele relikvije iz Rovt. Kdo pa lahko resno jemlje Janeza Janšo na prikolici tovornjaka, ki na novo piše zgodovino in nas uči, da v osamosvojitveni vojni naš glavni nasprotnik ni bila jugoarmija, temveč slovenski komunistični vrh? In domislice, da je bil v drugi svetovni vojni okupator manjše zlo kot komunisti? Tako kot ne more nihče resno jemati tistih, ki so s titovkami in zastavami pred Rovtami pozdravljali prihajajoče na domobransko slovesnost. Najbolje bi bilo, da bi se enkrat na mesec eni in drugi dobili nekje v hosti in se šli partizane ter domobrance. En tak paintball s pridihom zgodovine. Adrenalinski nedeljski izlet, kjer bi se z nasmehom na obrazu špricali z belo in rdečo bravo. Na koncu pa na ognju obrnili enega vola in prisluhnili frajtonarici. Verjamem, da bi bilo vsem lažje.
Le kamere ne bi imele tam kaj početi. Še v nedeljo bi bilo najbolje, če bi vse skupaj ignorirale. In bi ostali le pri briljantnem prispevku Jureta Brankoviča v oddaji »v središču«, kjer je govoril o dejstvih. Zgodovina se lahko različno interpretira, a dejstva ostanejo. Eno od njih je izrekel tudi zgodovinar Oto Luthar. Namreč, v partizanih je bilo le 16 odstotkov komunistov. In dejstvo je tudi izjava Leona Rupnika, da lahko Slovence reši le Nemčija. Kako bi bilo to videti, je pokazal Jure, ko je v nemščini povedal, da bi v tem primeru ta prispevek poslušali v nemškem jeziku. Luka Koper pa bi bila danes kakšna brezvezna baza za lahko nemško vojaško ladjevje. Pa tudi GGM ne bi bil zvezda poletja…