Predsednik vlade Janez Janša v TV klubu na Pop TV, 18. junija 2006
»Slovenski komunisti so šele po dveh letih dvojne kolaboracije postali Hitlerjevi nasprotniki. (...) S pobijanjem svojih dejanskih ali namišljenih političnih nasprotnikov so pričeli hkrati z okupatorjem. Povzročili so takšen teror, da se je marsikateremu domoljubnemu slovenskemu človeku okupator zazdel manjše zlo. (...) Državljansko vojno so povzročili komunisti, in to načrtno, zato da bi lahko prevzeli oblast, ki je sicer na svobodnih volitvah nikoli ne bi dobili.«
Predsednik SDS Janez Janša v Rovtah ob 70. obletnici domobranstva, 25. avgusta 2013
Razlika v govorici Janeza Janše pred sedmimi leti in njegovo današnjo govorico je več kot očitna. Kot je več kot očitna tudi razlika med položajem in politično močjo Janeza Janše leta 2006 in danes. Sredi prejšnjega desetletja je bil Janša predsednik vlade, pred njim je bilo predsedovanje Evropski uniji, SDS pod njegovim vodstvom je bila po dolgoletnem mukotrpnem vzpenjanju proti vrhu največja parlamentarna stranka – in to tudi (ali morda celo predvsem) zaradi njegove takratne bolj umirjene, lahko bi rekli celo državniške retorike. Janez Janša danes je poraženec dvoje zaporednih volitev, zaradi ugotovitev protikorupcijske komisije je bil vržen s čela vlade, v zadevi Patria pa je bil na prvi stopnji obsojen na dve leti zapora. Janez Janša danes je oslabljen in ranjen, kot ni bil še nikoli. Te svoje ranjenosti pa ne poskuša pozdraviti ali vsaj ublažiti z vrnitvijo k političnemu diskurzu iz sredine prejšnjega desetletja, temveč svoj razdruževalni nagovor in delovanje zadnjih let še radikalizira, kar je najbolj nazorno pokazal z revitalizacijo domobranstva na nedeljski spominski slovesnosti v Rovtah.
Razlag, zakaj se je odločil za takšno pot, je več. Po prvi so v ozadju njegove osebnostne lastnosti: nesposobnost prenašanja porazov, nenehno iskanje sovražnikov, zarot – nenazadnje je svoje politično delovanje zaostril tudi po odstavitvi s položaja obrambnega ministra zaradi dogodkov v Depali vasi. Druga razlaga je, da je Janša zaznal nevarnost stopanja SDS po eldeesovi poti: z iskanjem rušiteljev osamosvojitve, povzročiteljev državljanske vojne pred sedemdesetimi leti, zarotnikov iz krvavih komunističnih časov... pa kali nezadovoljstva v stranki zaradi izgube oblasti in moči ter porajajoče dvome o smiselnosti nadaljnjega vztrajanja pod njegovim vodstvom preusmerja v njemu blagodejne vode. Po tretji razlagi je Janša ocenil, da izgubljene manj zveste volilce najlažje nadomesti z nagovorom radikalnejših volilcev drugih desnih strank. Torej strank, ki so mu ob padanju vlade odrekle zvestobo ali vsaj izkazale premajhno poslušnost.
A če je radikalizacija za Janšo na kratki rok lahko odrešujoča, mu zmagovitega uspeha ne prinaša. SDS postaja vse bolj vezana na skrajni, torej relativno ozek politični prostor, s tem pa si zapira možnost nagovora širšega (desno)sredinskega volilnega bazena. Poleg tega aktivira svoje politične nasprotnike in njihove podpornike. K zmagi SDS leta 2004 so namreč prispevali tudi zaradi Janševe umirjene govorice uspavani levosredinski volilci. Štiri in sedem let kasneje so se zaradi njegovega vse bolj nestrpnega in razdiralnega delovanja prebudili, šli na volitve in na njih oddali glas – proti Janši.
Na poti proti skrajni desnici SDS izpodriva druge desne stranke in sili SLS ter NSi k iskanju novega političnega prostora. Če bi ohranjali isto govorico, bi izzveneli zgolj kot Janševa kopija, če bi jo še radikalizirali, bi bili – kot ugotavljajo tudi sami – »lahko le še slovenska Al Kaida«. Zato jima preostane zgolj selitev proti (desni) sredini. Ta pot je sicer za SLS krajša kot za doslej najbolj desno pozicionirano NSi, vendar pa je imela ljudska stranka pri iskanju svoje politične prepoznavnosti, ki ne bi temeljila zgolj na kmečkih koreninah, že v preteklosti velike probleme, s sedanjim predsednikom pa so se ti še povečali. Težave NSi se zdijo še hujše. Možnost, da zaradi spreminjanja podobe njeni volilci prestopijo k SDS, je še večja, nekateri njeni člani – tudi v vodstvu stranke – so bliže Janši kot Novakovi, mnogi še vedno vidijo SDS kot veliko sestrsko stranko, ki ji mora NSi zvesto in poslušno slediti. A se najbolj izpostavljeni v Novi Sloveniji trudijo to dojemanje spremeniti. Včasih morda na nekoliko ponesrečen način, vendar pa je njihov bolj umirjen in manj ideološki nagovor že prepoznaven: namesto sodelovanja na domobranskih proslavah na vaškem igrišču igrajo košarko.
Janševa dodatna radikalizacija in selitev proti skrajni desnici torej za SLS in NSi ne pomeni nujno pokopa, temveč je lahko tudi priložnost, da se izkopljeta iz njegove sence ter najdeta prepoznavnejšo strankarsko pot in širši politični prostor. Morda pa bo val večjega povezovanja in organiziranja aktivnih državljanov, ki ne bo zgolj by pass SDS, pljusknil tudi na desnico.
