Slabih novic iz bančnega sistema ne manjka. V bistvu jih v negativnem smislu lahko zasenčijo le ponavljajoče se tragikomedije o kadrovanju v državnih podjetjih. Naštejmo jih le nekaj. Še vedno preveč bank posluje z izgubo, kapitala še vedno ni dovolj, kar nekaj bank zamuja z dokapitalizacijami, ki jih zahteva regulator, zavlekel se je prenos slabih terjatev na slabo banko. Nenazadnje, evropska komisija in Evropska centralna banka praviloma ne zaupata presoji domačih ustanov glede finančne stabilnosti. Ko damo vse to skupaj, ne preseneča, da je stopnja nezaupanja v banke med ljudmi in poslovneži verjetno na najnižji ravni po krizi. Vprašanje pa je, ali je to logično. Vprašajmo se, kaj lahko pričakujemo v prihodnjih nekaj letih, in primerjajmo to s pričakovanji, ki smo jih imeli pred krizo, leta 2007 ali 2008.
Tuje banke so reagirale prej
Takrat se nam je zdelo vse v najlepšem redu. Kreditna aktivnost je bila izjemno živahna, banke so prikazovale rekordne dobičke. Vendar je dejstvo, da je do konca leta 2008 nastalo 99 odstotkov slabih posojil v bankah. Problemi so torej že bili tam, le vedeli nismo zanje. Zato smo v banke tudi zaupali, čeprav so bile le navidezno stabilne.
O tem, zakaj je tako, bi lahko na veliko razpravljali. Vsekakor se je in se še bo veliko napora vlagalo v zagotavljanje boljšega poročanja, predvsem pa spremembe regulacije, ki bi tovrstne odklone preprečevala. Vendar se moramo zavedati, da je takšno obnašanje enostavno človeško. Samo zamislimo si, kako se nas veliko obnaša v primeru hujših bolezni. Mirni smo, ko za bolezen ne vemo. Diagnoza je šok. Vendar je poznavanje bolezni predpogoj za uspešno zdravljenje. Več zaupanja bi torej morali imeti, ko težave poznamo, in ne, ko se jih ne zavedamo.
Vrnimo se k naši bančni krizi. Prepozno ukrepanje je bilo vzrok dodatne destabilizacije bančnega sistema. Takratna slovenska vlada, Banka Slovenije, predvsem pa vodstva nekaterih bank so na težave prepozno odreagirali. Na resnost te napake je treba opozoriti. Varnost bančnih vlog mora biti prva prioriteta regulatorja in vodstev bank. In predvsem na slednjih je največja odgovornost za pravočasno ukrepanje, saj imajo dostop do vseh ključnih informacij bank. Nepravočasno ukrepanje ogroža varnost bančnih vlog. Zato se je stopnja nezaupanja do bank skozi leta le poglabljala.
Banke v tuji lasti so v krizi reagirale prej, pri čemer ni nujno, da so bile v boljšem stanju kot domače banke. Pred krizo so bile namreč rasti kreditiranja na podlagi najemanj kratkoročnih virov višje pri tujih bankah. Povedano drugače, z nekaj izjemami so tuje banke vodile hazardersko tekmo posojanja na našem trgu. Vendar so njihove matere ustrezneje in hitreje odreagirale. Več slovenskih bančnih hčera je preneslo nekatera velika slaba posojila na tuje matere. Tuje banke so se torej poslužile mehanizma slabe banke, zato imajo danes v povprečju bolj zdrave bilance in s tem pomembno konkurenčno prednost.
Slovenske banke so se v pomembni meri razdolžile v tujini. 16 milijard dolgov do tujih bank in investitorjev iz leta 2008 je danes prepolovljenih. Od tega približno 2 milijardi na račun najetja posojil pri ECB. Ne preseneča, da je v letih 2011 in 2012 posledično močno upadla kreditna aktivnost (banke svoje bilance v povprečju krčijo), kar zelo duši gospodarsko rast. Tveganje refinanciranja preostalih dolgov ostaja, vendar so vseeno temelji za naprej boljši kot kdaj prej.
Največje banke so bile dokapitalizirane. Tam, kjer je šlo za nedovoljeno državno pomoč, bo cena prišla v obliki sankcij evropske komisije, vendar vseeno. Oblikovana je bila tudi rekordna količina rezervacij, kar sicer ustvarja izgube, vendar krepi kapitalsko trdnost. Rezultat je zgodovinsko visoko stopnja kapitalske ustreznosti naših bank, merjeno s količniki prvovrstnega kapitala. Dodatne dokapitalizacije, ki se napovedujejo, so zato, ker imamo danes bistveno višje standarde kapitalske ustreznosti, kot smo jih imeli pred krizo.
Dejstvo je, da so bile banke bistveno manj kapitalsko trdne takrat, ko smo mislili, da je z njimi vse v najlepšem redu. In so bolj trdne danes, ko mislimo, da je z njimi vse narobe. Količniki kapitalske ustreznosti so sicer pod evropskim povprečjem, vendar je tudi res, da je delež zahtevanega kapitala v sredstvih bank pri nas večji kot v povprečju EU. Manjše banke imajo s kapitalsko ustreznostjo občutno večje težave. To pomeni, da se bo v prihodnosti slovenska bančna pokrajina spremenila. Vendar za bančni sistem kot celoto velja, da ima zgodovinsko visoke kapitalske količnike.
Najpomembneje je, da je bila lani končno ustanovljena DUTB – slaba banka. Res je, da prihaja do zamud pri prenosu sredstev nanjo. Ti se bodo pričeli z odlogom nekaj mesecev. Vendar pomislimo, kaj je to v primerjavi z izgubljenimi leti, ker se slaba banka ni ustanovila že v začetku leta 2009, kot smo s kolegi predlagali v tem časopisu. Postavimo se v tisti čas, z vedenjem, ki ga imamo danes. Lahko rečemo, da bi bile s slabo banko današnje težave v bankah precej manjše. Lahko tudi rečemo, da bi razbremenjene slabih terjatev naše banke danes že delovale kot normalne banke. To nam daje osnovo za bolj optimistična pričakovanja tudi za prihodnost. Čiščenje bilanc bank je nujno, da začnejo ponovno posojati in prevzemati tveganja na trgu. To je tudi potreben, čeprav ne zadosten, pogoj za gospodarsko okrevanje Slovenije. Pozno, vendar vseeno.
Izgube lastnikom
Na začetku poletja je bil določen nov okvir delovanja Evropskega sistema za finančno stabilnost – ESM. Ta jasno opredeljuje, da se bodo v prihodnje banke reševale s čim manjšim bremenom za davkoplačevalce. Izgube bodo najprej nosili lastniki, nato imetniki obveznic in kasneje še veliki deponenti. Bančne vloge navadnih varčevalcev bodo ostale nedotaknjene! Sistem bo v polni veljavi šele leta 2018, vendar se morajo ta priporočila v čim večji meri upoštevati že danes. Kar določa tudi grobi okvir, kako se bodo morebiti reševale slovenske banke, ki ne bodo sposobne samostojno preživeti na trgu. Izgube bodo v prvi vrsti krili tisti, ki jih morajo, bančne vloge pa so varne!
ECB zagotavlja likvidnostno podporo stabilizaciji bank, ki na začetku krize ni bila samoumevna. Zagotovi se lahko praktično neomejena stopnja likvidnosti. Nevarnosti, da bi nam kakšna banka nenadoma zaprla vrata pred nosom, ko se odpravimo po svoj denar, tako praktično ni. Kar ne pomeni, da se ne more kakšna banka, ki ima težave s solventnostjo, korenito prestrukturirati, kam pripojiti, lahko tudi zapreti. Po svetu zadnja leta to ni nič posebnega. Ni zgolj nujno, temveč tudi koristno za finančno prestrukturiranje gospodarstva. Vendar to ob sistemu jamstva za bančne vloge in možnosti likvidnostne stabilizacije s strani centralnih bank praktično ne povzroča pretresov za varčevalce. Enako velja za Slovenijo.
Stabilnost bank temelji na zaupanju, ki je po definiciji zelo krhko. To zaupanje je prepogosto previsoko v dobrih časih, ko tveganj v bankah ne zaznamo dobro. Odtod krize. Zaupanje se hitro sesuje, bistveno težje ponovno vzpostavi. Osnova za ponovno vzpostavljanje zaupanja v banke se vzpostavi, ko se začnejo težave intenzivno odpravljati. Ob vsem naštetem nedvomno velja, da je slovenski bančni sistem že globoko v tej fazi. Prepozno, vendar vseeno. Proces ne bo gladek, ne bo brez težav, niso izključeni še kakšni pretresi. Vendar se bo to dogajalo v širšem institucionalnem sistemu, ki je bistveno trdnejši kot pred krizo, ko so vse težave že bile tu, le zavedali se jih nismo. Zato je v poplavi negativnih novic iz bank bistveno več pozitivnega, kot si mislimo. Vsekakor več, kot v poplavi pozitivnih novic pred krizo. S tem pa tudi osnove za ponovno vzpostavitev zaupanja v bančni sistem.
Dr. Igor Masten je izredni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.