V teh dneh je po spletu zaokrožil kratki film, s katerim se je skupina študentov filmske akademije v nemškem Ludwigsburgu prijavila na tekmovanje mladih, še neuveljavljenih filmskih umetnikov First Steps Film. Pokroviteljstvo Mercedes Benza je mlade avtorje navdihnilo, da so filmček posneli kot parodijo oglasa za mercedes razreda C.
Tako vidimo moderno, srebrnosivo limuzino, kako izgubljena v času konec devetnajstega stoletja neslišno drsi po slikoviti pokrajini avstrijske province, čisto tako kot v vsakem tipičnem oglasu za drage limuzine. Strogo po klišejih avtomobilskega marketinga se mercedes zahvaljujoč računalniškemu sistemu zaviranja v zadnjem hipu uspešno izogne temu, da bi povozil deklici, ki skačeta gumitvist. Ne pa tudi dečku z gladko počesanimi lasmi, ki za ovinkom z balonom v roki neprevidno steče na cesto.
V naslednjem prizoru vidimo povoženega dečka, ki obleži na cesti zgrbljen v nacistično svastiko, srebrna limuzina pa tiho zdrsi mimo table »Braunau am Inn«. Telop na koncu, učinkovita parodija reklamnih sloganov, pravi: »Zazna nevarnost, še preden nastopi.«
»Mercedes prodaja svoje avtomobile zahvaljujoč pametni tehnologiji, ki preprečuje nesreče. Hoteli smo si zastaviti vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi tehnologija imela tudi dušo,« je pojasnil Tobias Haase, eden od treh avtorjev filma.
Prevpraševanje etičnosti odločitve, da se ubije nedolžnega dečka in tako prepreči največji zločin v vsej zgodovini človeštva, kar je tipično za go-back-in-time-and-kill-Hitler žanr, so avtorji filma – zavestno ali ne – prepustili odvetnikom »morilca«: pravna služba Mercedes Benza je hitro reagirala na njihov film in od študentov zahtevala, naj dodajo opozorilo, da ne gre za uradni oglas Mercedesa Benza, medtem ko je uprava podjetja parodijo ocenila kot »neprimerno«.
Odgovor na temeljno etično vprašanje nam tukaj – zavestno ali ne, v vsakem primeru pa genialno – namesto umetnosti ponuja veliki kapital. Veliki kapital, čigar marketing je še kako občutljiv za vse, kar bi lahko ogrozilo njegov ugled, pa ni v nikakršni moralni dilemi: njihovi avtomobili ne bi nikoli povozili nedolžnega otroka. Mercedes Benz nas tako prepričuje, da ima kapital – kljub dilemi mladih umetnikov – vendarle dušo. Zato konec koncev v njihovih reklamah avtomobili nikoli v zadnjem hipu ne zavrejo pred zidom ali drevesom, ampak vedno pred kakšno babico na prehodu za pešce, psičkom, ki je stekel na cesto, ali v igro zatopljenimi deklicami.
Ali, na primer, neprevidnim dečkom z balonom v roki.
Nasprotno od teze, ki jo razdelujejo študenti iz Ludwigsburga, bi ravno pametni avto – voden prek računalnika, ki naj bi v dveh tisočinkah sekunde obdelal milijardo megabajtov podatkov iz svojega spomina, na osnovi njih rekonstruiral prihodnost in sprejel pametno odločitev – hladnokrvno, brez zaviranja, povozil tistega dečka z balonom. Mercedesovi avtomobili pa imajo – nam sporočajo iz podjetja – poleg pameti tudi dušo. In duša mogočnega stroja s štiristo petdesetimi konjskimi močmi bi v zadnjem hipu – po dveh tisočinkah sekunde težke notranje drame – zaustavila avto.
Spet zavestno ali ne, pa vendar spet genialno, nam uprava Mercedes Benza tako postreže svoj odgovor na temeljno etično vprašanje: oni, namreč, imajo nešteto dobrih razlogov, da draga limuzina zavre pred malim dečkom v Braunauu na Innu. In vsak od teh razlogov je povezan z moralo in etiko.
V osnovi go-back-in-time-and-kill-Hitler žanra je vprašanje, kakšen bi bil svet brez Adolfa, in malokdo, seveda, dvomi, da ne bi bil boljši. Pravzaprav, če smo bolj natančni, nihče razen neonacistov in – velikega kapitala. Tako kapital kot deček z balonom bosta imela lepo korist od Mercedesovih zavor. Imeli jo bodo tudi Krupp, pa General Motors, pa Hugo Boss, pa Ford, pa BMW, in imel jo bo seveda tudi Daimler Benz. V katerega blindiranem pettonskem modelu 540 K je firer še posebej rad paradiral po tretjem rajhu.
Če tista srebrnosiva limuzina ne bi imela kapitalistične duše, če bi torej takrat – kot v kontroverznem študentskem filmu – res pregazila malega Dolfija, jebiga, ne bi bila štirideset let pozneje polovica od štiriinšestdeset tisoč delavcev v obratih Daimler Benza sužnjev iz koncentracijskih taborišč, ki bodo za neusmiljeni nacistični vojaški stroj izdelali na stotisoče letalskih motorjev, vojaških kamionov in avtomobilov. Ki bodo, nota bene, do leta 1945 »pregazili« več kot poldrugi milijon otrok, deklic z gumitvistom in dečkov z baloni.
Zato, kajne, je treba verjeti lastnikom Mercedesa, ko pravijo, da je »reklama« z Adolfom neprimerna. Kapital ne bi financiral svetovne diktature niti danes, če bi imel težave z etiko. Vsa njegova etika, saj ste razumeli, pa je ravno v fantastični sposobnosti, da »zazna nevarnost, še preden nastopi«. Zato lahko mirno spite: njihove zanesljive zavore varujejo vaše otroke.
