V sklopu prireditev ob stoletnici rojstva častnega občana Kamnika Viktorja Repanška so v preddverju občinske stavbe odprli razstavo z naslovom 100 let Viktorja Repanška, v ponedeljek pa se bodo očetu prvih slovenskih sort krompirja oddolžili še z odkritjem spominske plošče na njegovi rojstni hiši.
Avtor razstave, profesor Danijel Bezek, je v orisu življenja in dela priznanega strokovnjaka, žlahtnitelja krompirja Repanška, ki je preminil leta 2006, poudaril, da mu je skupaj s sodelavci uspelo na posestvu Češenik pri Domžalah zbrati v nemogočih razmerah približno 250 sort krompirja iz držav pridelovalk, kot so bile ZDA, Sovjetska zveza, Češka, Nizozemska, Poljska, Nemčija in Avstrija. Zbiranje sort in prva križanja so na posestvu začeli že leta 1947, prve nove sorte pa so bile priznane sredi šestdesetih let. Gre za sorte igor, jubilej, viktorija, karmin, vesna, dobrin, matjaž in cvetnik, ki so jih pri nas kmetje takrat množično sadili. Pred letom 1950 domačih sort nismo imeli in smo bili vezani na uvoz iz Nemčije, Holandije, Češke, Danske in Poljske.
Razstavljene arhivske sorte
»Za razstavo smo morali poseči po arhivskih eksponatih, ki jih hranijo v genetski banki Kmetijskega inštituta Slovenije,« je povedal Bezek in pojasnil, da vse sorte krompirja zaradi bolezni in škodljivcev z leti oslabijo in je treba razvijati vedno nove. Tri sorte, cvetnik, jana in vesna, naši kmetje sadijo še danes. So pa Repanškove sorte priznane tudi v mednarodnem merilu, je še povedal Bezek, omenjene so tudi v holandskih arhivih.
Viktor Repanšek, ki je z igorjem, vesno in jano postal oče prvih slovenskih sort krompirja, se je rodil 2. septembra 1913 na Šutni v Kamniku. Ljudsko šolo je končal v Kamniku, študiral pa je na Kmetijsko-gozdarski fakulteti v Zagrebu in se zaposlil na novoustanovljeni Kmetijski šoli v Poljčah. Postal je referent za kmetijsko-gospodinjske šole, namenjene ženskam. V tem času si je osnoval družino, februarja 1941 pa je bil mobiliziran v jugoslovansko kraljevo vojsko. Kapitulacijo je dočakal v Mladenovcu. Prišel je v nemško in nato še v italijansko ujetništvo, od koder se je po kapitulaciji Italije vrnil domov.
Po vojni je oral ledino na področju vzgoje krompirja in svoje teoretično in praktično znanje izpopolnjeval na Češkem, kjer je opravil specializacijo iz selekcije in pridelovanja krompirja, na Poljskem, Nizozemskem ter v Avstriji. Ker ni bil priljubljen pri takratni oblasti, je do leta 1954, ko se je vrnil na Kmetijski inštitut, služboval po različnih krajih Slovenije; na inštitutu je delal do leta 1973, nazadnje je bil znanstveni svetnik in šef odseka za krompir. Nato je bil do leta 1982 tajnik poslovne skupnosti za krompir pri GZS. Bil je član številnih strokovnih združenj v Evropi in doma, med njimi tudi evropskega združenja za raziskovanje krompirja. V strokovnih publikacijah je objavil več kot sto člankov, izdal nekaj samostojnih del (Krompir, Gojimo krompir, kako bi gnojili) in uredil več kot 70 strokovnih knjig. Za svoje delo je prejel vrsto visokih priznanj, občina Kamnik pa mu je leta 2003 podelila naziv častni občan.
V Kamnik je pripeljal skavte
Že kot mladenič se je udejstvoval tudi na področju mladinske organiziranosti, saj se je kot srednješolec v Ljubljani seznanil z delom dveh novih mladinskih organizacij, skavtov in gozdovnikov, ki sta bili v tistem času izredno priljubljeni med mladimi. Odločil se je za skavte in zamisel o skavtski organizaciji prinesel v Kamnik. Leta 1926 je bil eden izmed ustanoviteljev skavtske organizacije Gamsov steg kamniških skavtov, s čimer je aktivno posegel v tamkajšnje društveno življenje.
Prevzel je določene vodstvene naloge in s svojim delom v življenje mladine v Kamniku vnesel nov evropsko naravnan, svetovljanski, moderen in predvsem zdrav način življenja v povezanosti z naravo. Na številnih izletih, največkrat v Kamniško Bistrico, in tudi sicer so jih družila načela: ne smeš kaditi, ne smeš piti alkoholnih pijač, veliko se moraš gibati v naravi ter si v njej znati sam pripraviti hrano in začasno bivališče. Gamsov steg kamniških skavtov in planink ni bila neka obrobna in nepomembna organizacija, saj je okoli leta 1930 štela več kot 130 članov, to pa je zajemalo velik del šoloobveznih otrok. V skavtski organizaciji je aktivno deloval do leta 1933.
