Težko je verjeti, da gre za naključje. Še ne 72 ur po tistem, ko so inšpektorji ZN na čelu z Akejem Sellstromom po večmesečnem natezanju s sirskim režimom prispeli v Damask, je vodstvo sirskih upornikov v istanbulskem eksilu obvestilo svet o grozljivem napadu s kemičnim orožjem na obrobju sirskega glavnega mesta. Slike in videoposnetki, ki so jih bliskovito razširili mediji, so bili več kot šokantni, na hitro poklicani strokovnjaki in »strokovnjaki« zvečine enotni, da kažejo uporabo tega prepovedanega orožja za množično uničevanje, vodilni politiki na Zahodu pa iz ure v uro bolj prepričani, da je odgovoren Al Asadov režim. Slednji to, kot tudi odgovornost za trinajst že prej očitanih mu uporab kemičnega orožja, odločno zanika, tudi z dokaj logičnim argumentom, da bi bila z inšpektorji v neposredni bližini zanj takšna akcija naravnost samomorilska. A še bolj res je, da razumnega ravnanja režima, ki je nerazumno pobil že več kot 100.000 svojih državljanov, v begunstvo pa poslal milijone, ni pričakovati.
Številne izkušnje iz Iraka
Akeja Sellstroma, ki je s svojo ekipo pod ostrostrelskim ognjem neznanih napadalcev minulo sredo prispel na kraj zadnjega (domnevnega) kemičnega zločina, že zaradi navedenega čaka izjemno težko delo. Za leta 1948 rojenega švedskega znanstvenika in uveljavljenega strokovnjaka za vprašanja razorožitve in mednarodne varnosti to ni nova naloga. Ko ga je marca letos generalni sekretar Združenih narodov imenoval za vodjo preiskovalcev svetovne organizacije, je to storil zaradi njegovih izkušenj na Bližnjem vzhodu, saj je bil med vodjami inšpektorjev UNCOSOM v Iraku v devetdesetih letih, nato pa glavni svetovalec obnovljene inšpekcije ZN v tej državi leta 2002, poimenovane UNMOVIC. Prava popotnica za zadano mu nalogo je tudi njegovo sedanje udejstvovanje. Je namreč raziskovalec na Evropskem centru za napredne študije družbene varnosti in ranljivosti, specializiranem za kemične, biološke, radiološke, jedrske in eksplozivne substance, ki domuje na univerzi v švedski Umei.
Marčevsko imenovanje Sellstroma za vodjo inšpektorjev so spremljali razni zapleti. Povod zanj so bile obtožbe sirskih upornikov o režimski uporabi kemičnega orožja, a je bil pravzaprav imenovan na pobudo vlade v Damasku. Ta je izključno zahtevala, da inšpektorji raziščejo le incident v Alepu oziroma tamkajšnjem naselju Khan al Asal, kjer je 19. marca letos zaradi domnevne uporabe kemičnega orožja umrlo 26 ljudi, vztrajanje Velike Britanije in Francije pa je obrodilo razširitev preiskave še na dve drugi lokaciji. Pogajanja o tem so se zavlekla vse do konca julija, Sellstrom je medtem že opravil nekatere poizvedbe med uporniškimi predstavniki v Turčiji, francoski zunanji minister Laurent Fabius pa ga je že v začetku junija seznanil z izsledki njihovih laboratorijev. Ti so na osnovi pridobljenih vzorcev z območij domnevnih napadov s kemičnim orožjem odkrili sledi živčnega bojnega strupa sarina, a dokazi niso bili zanesljivi. Sirska vlada je šele sredi avgusta dokončno privolila v časovno in krajevno omejen obisk inšpektorjev, ki imajo zdaj novo nalogo, namreč da raziščejo vzrok smrti 350 do 1300 ljudi v seriji napadov na območju Guta pri Damasku pred desetimi dnevi.
Misija brez tutorjev
Ob imenovanju na čelo sedanje preiskovalne misije ZN si Ake Sellstrom verjetno ni predstavljal, da se bo z dvajseterico sodelavcev znašel v še večji zagati kot med prejšnjima dvema v Iraku. Njegove izkušnje in strokovna usposobljenost naj bi zagotovile, da bo delo misije ne le dobro opravljeno, ampak tudi upoštevano. Da bi bilo odrešeno strateških in drugih interesov glavnih mednarodnih akterjev, je marca poskrbel že Ban Ki Moon, ko je nerešljiva razhajanja glede sirske krize v varnostnem svetu razrešil tako, da v misiji ni predstavnikov nobene od stalnih članic VS, potem ko so ZDA zavrnile ruski predlog, da v njej sodelujejo skupaj s Kitajci. Za Sellstroma je bila to zagotovo dobra novica in morda vzrok, da je ponujeno naporno nalogo sprejel. Sam je namreč neuspeh UNCOSOM, ki ga je Sadam Husein leta 1998 odslovil iz Iraka, kasneje deloma pripisal prav stvarnim ugovorom iraškega diktatorja, da so bili v neodvisni misiji ZN predstavniki, ki so vohunili za ZDA, Izrael in še nekatere zahodne države. »Dogajalo se je marsikaj nenavadnega,« je za švedsko državno televizijo povedal oktobra 2002, ko je varnostni svet ZN ob nedvoumnih ameriških pripravah na posredovanje v Iraku razpravljal o napotitvi nove misije inšpektorjev pod vodstvom njegovega rojaka Hansa Blixa, poimenovane UNMOVIC. O nenavadni dejavnosti članov misije pod vodstvom Američana Scotta Ritterja v devetdesetih letih naj bi pričali tako odkrite dodatne kopije dokumentov, ki si jih je naredil eden izmed članov, kot tudi sicer prepovedani (nočni) obiski, ki so jih nekateri med njimi opravljali na svoja veleposlaništva. Husein je decembra 1998 prisilil inšpektorje, da so zapustili Irak z obtožbo, da ne iščejo domnevnega orožja za množično uničevanje, ampak pregledujejo cilje za vojaški napad, s katerim mu je grozil Zahod. Sellstrom je zatem postal Blixov svetovalec, njuno misijo pa je prekinil Washington, ki je mimo inšpektorjev s ponarejenimi dokazi o iraškem orožju za množično uničevanje sprožil invazijo tako imenovane koalicije voljnih za zrušitev Huseinovega režima.
Ozko opredeljena naloga inšpektorjev
Sellstrom je marca dobil zgolj nalogo, da razišče, ali je bilo v Siriji uporabljeno kemično orožje brez mandata, da poskuša, če se je to res zgodilo, iskati odgovorne. V nadaljnjih pogajanjih s sirsko vlado so bile izbrane tri lokacije izmed dobrega ducata tovrstnih napadov, ki so jih prijavili uporniki, določen pa tudi 14-dnevni rok za preiskavo z možnostjo podaljšanja. Sellstromova naloga ostaja ista tudi zdaj, ko je Al Asadov režim pod pritiskom mednarodne skupnosti vključno z Rusijo, ki je za uporabo kemičnega orožja že obtoževala upornike, in Kitajsko pristal, da inšpektorji pregledajo prizorišče napada v sredo prejšnji teden. Izkušenemu švedskemu strokovnjaku za biološko, kemično in radiološko orožje tudi enotedenski zamik od dogodka ne bi smel v celoti zabrisati slike o grozovitem napadu, ki ga spričo obilice dokumentiranega videomateriala ni bilo mogoče le prirediti, kot so zatrjevale oblasti v Damasku. Če bo ugotovil, da je šlo za neko vrsto kemičnega orožja, je svojo nalogo že opravil, a s tem bo očitno prepričal le že prepričane v zahodnih prestolnicah, v nekaterih drugih, predvsem v Moskvi, pa mu bodo še naprej postavljali vprašanje, na katero ni pooblaščen odgovoriti, namreč, kdo ga je uporabil.
Če velja, da ga poseduje le sirska vojska, je slednje vprašanje tudi za Sellstroma brezpredmetno. Ker je resignirano ugotavljal, da so v devetdesetih letih nekateri »inšpektorji« zaupano jim nalogo razširili na oskrbo ameriške in izraelske vojske z obveščevalnimi podatki iz njihovega elektronskega nadzora v Iraku in je bilo v nič dano tudi delo Blixove misije, bi pričakovali, da se bo takšnim nalogam izogibal. A mogoče stremi k resnici vsaj zase, če si jo že prikrojujejo drugi, in ga to vodi tudi v ostrostrelski in drugačen ogenj tudi v Siriji.