Nekaj človek prinese s seboj na svet. Oče se je ljubiteljsko ukvarjal s pticami, sam pa sem že kot prvošolček začel gojiti papige in kanarčke. Imel sem tudi soseda, ki je bil obročkovalec in sodelavec prirodoslovnega muzeja. On me je dokončno pritegnil. Bolj intenzivno pa sem se začel s pticami ukvarjati, ko so leta 1979 ustanovili DOPPS. Zakaj med vsemi živalmi ravno ptice? Morda zato, ker lahko pridejo, kamor ljudje ne moremo.
Domnevam, da se fazan pri vas doma ne znajde na jedilniku.Nisem vegetarijanec, ampak divjačine načeloma ne jem. Ne obsojam pa ljudi, ki to počnejo.
Si pa fazana s slastjo privoščijo lovci. So oni vaši sovražniki?Nikakor ne. Med lovci imam veliko kolegov in prijateljev. Tudi sorodniki so lovci, a z njimi nikoli nisem bil v konfliktu. Občasno smo v konfliktu le z Lovsko zvezo Slovenije, s katero smo se v preteklosti že večkrat sestali, a težava je, ker nam vselej postavlja ultimate. Oni želijo spet streljati sloko in goloba grivarja, mi pa se s tem ne strinjamo, ker menimo, da je bil lovski zakon, sprejet davnega leta 1993, napreden, zato ni nobene potrebe po tem, da se v 21. stoletju vračamo 30 in več let nazaj. Prej bi od njih pričakoval, da se bodo postopoma odpovedali streljanju ptic, saj v Sloveniji za zdaj še ni takšne lakote, da bi jih morali jesti.
Lov na ptice brez ekološkega razloga za vas torej sploh ni sprejemljiv?Tako je. Narava vselej poskrbi za se-lekcijo.
Zakaj bi potemtakem prepoved lova veljala le za ptice, ne pa za vse divje živali?Včasih bi bilo to možno. Danes pa je pritisk kmetijske politike prevelik. Dejstvo je, da škoda nastaja, in strinjati se moram, da so določeni posegi nujni. Ptice pa v večini primerov ne povzročajo gospodarske škode.
Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pripravlja spremembo uredbe o določitvi divjadi in lovnih dob. Spomladi ste zagnali vik in krik, ker je Lovska zveza Slovenije predlagala, da se med lovno divjad uvrsti tudi osem zavarovanih vrst ptic, med katerimi naj bi bile štiri kritično ogrožene – jerebica, sloka, kreheljc in kozica.Nisem pričakoval, da bomo morali po dvajsetih letih spet razpredati o teh stvareh. Zgrožen sem bil, ko sem prebral njihov predlog. Celo dvakrat sem ga prebral, ker nisem verjel, da je kaj takega mogoče. Njihovi predlogi so tudi nezakoniti, saj so v nasprotju z zakonom o ohranjanju narave in s ptičjo direktivo.
Lovci trdijo, da nobena od teh vrst ni ogrožena in da sloka pri nas sploh ne gnezdi.To ni res. Sloka pri nas gnezdi in za to imamo trdne dokaze. Je pa res, da je število gnezdečih parov zaradi krčenja njenega življenjskega prostora zelo upadlo. Enako se dogaja s kozico, ki gnezdi le še ob Cerkniškem jezeru. In zakaj bi s streljanjem še te pregnali? Mar zato, ker bi si nekateri radi dokazali, da so sposobni ustreliti tako hitro ptico, kot je kozica? Naj gredo na strelišče in streljajo glinaste golobe. Poleg tega ne smemo pozabiti, da lovci s svojimi šibrami zastrupljajo okolico. Vemo, kaj pomeni svinec v naravi.
Ampak sloko naj bi streljali tudi drugod po Evropi.V Rusiji, Franciji in tudi nekaterih sosednjih državah jo jeseni res streljajo, ampak Rusi nam pri tem res ne bi smeli biti vzor. Zakaj bi uvažali zakone, ki za nas niso sprejemljivi? Naj imajo raje drugi nas za vzornike. V Sloveniji imamo pestro druščino ptic, okoli 300 vrst jih je. V tem pogledu smo lahko Evropi resnično za zgled. Smo pa nekaj vrst na žalost izgubili. Južne postovke ni več zaradi kmetijske politike. Preveč se je zastrupljalo zemljo in tako se je tudi sama zastrupila. Na Goričkem je, na primer, izginila zlatovranka, saj nima več kje gnezditi. Na Barju opazimo smrdokavre le še spomladi, čeprav jih je bilo nekoč ogromno.
Lovci trdijo, da tudi ruševca povsod drugod lovijo, le pri nas ne. Razširitev seznama lovnih vrst pa zagovarjajo tudi zato, ker naj bi jih vnovično streljanje spodbudilo, da bi se za posamezno vrsto spet začeli zanimati. Kako naj laična javnost sploh ve, kdo – vi ali lovska zveza – uporablja prave podatke, ko gre za ogroženost posameznih vrst?Trenutno pripravljamo drugi ornitološki atlas, kjer so vse slovenske ptice popisane do potankosti. To so relevantni podatki. Leta 1993 smo v Sloveniji zaščitili ruševca in odtlej si je nekoliko opomogel. A takoj ko imamo nekaj več primerkov, bi ga lovci streljali. Ne vem, ali je v kakšnem klobuku zmanjkala trofeja? Da ne omenjam, da bi radi streljali ruševca v času parjenja, torej bi streljali »kapitalce«, kar pomeni hudo izgubo genske kvalitete za vrsto. To, da ustreliš petelina na rastišču, bi moralo biti etično sporno celo za lovce. Za popis populacije danes ne potrebujemo nobene puške. To so prazni izgovori z zakulisnimi interesi. Nobena vrsta še ni bila ogrožena zato, ker je ne streljajo. Če lovca zanima posamezna vrsta, jo lahko opazuje v naravi – tako kot mi. Naj vzame v roke fotoaparat in naj jo fotografira. S tem bi lovci res dokazali, da so naravovarstveniki, kot se deklarirajo, in da jih ne zanimajo samo vrste, ki jih streljajo. A metode, kot je na primer telemetrija, so drage. In tega se v lovski zvezi zavedajo.
Poleg lovcev so vam trn v peti tudi vetrne elektrarne. Najbolj znana med nesojenimi je prav gotovo Volovja reber, za katero si je družba Elektro Primorska prizadevala več kot deset let. So jo jastrebi in orli zdaj dokončno odpihnili?Računamo na to, da je zgodba končana. A vetrne elektrarne niso odpihnile ujede, temveč evropska in slovenska naravovarstvena zakonodaja. Na Volovji rebri vetrnic zakonito pač ni mogoče dovoliti. Sicer pa nimamo nič proti vetrnim elektrarnam, le na primerna območja jih je treba postaviti. Najobčutljivejša območja ohranjene narave pač niso primerna mesta za pozidavo. Ne z vetrnicami in tudi ne z drugo industrijo.
Poleg prve vetrnice, ki se je po številnih peripetijah konec lanskega leta začela vrteti na Griškem polju nad Dolenjo vasjo v občini Divača, naj bi še letos začeli graditi vetrni park pri Razdrtem. Vetrnice napovedujejo tudi na območju Raven v občini Hrpelje - Kozina, pri vasi Koritnice v ilirskobistriški občini in na Senožeških brdih ob avtocesti. So se vsi ti investitorji posvetovali z vami?Za vse ne bi mogel trditi, večinoma pa se z nami posvetujejo. Na večini omenjenih lokacij konfliktov z varstvom ptic verjetno ni pričakovati.
Lani ste pripravili študijo občutljivih območij za ptice, ki je pokazala, da je več kot 70 odstotkov slovenskega ozemlja primernih za gradnjo vetrnih elektrarn. V kolikšni meri pa se pokrivajo območja, ki godijo tako vetrnicam kot pticam?Takih območij je nekaj. Prav Volovja reber je taka specifika, ker gre za življenjski prostor planinskih orlov in koridor jastrebov. Zagotovo sta problematična tudi Nanos in Golič. Vendar je prostora za vetrnice v Sloveniji dovolj. Naredili smo primerjavo s 14 morebitnimi območji za vetrne elektrarne, ki so predlagana v osnutku nacionalnega energetskega programa. Le nekaj več kot sedem odstotkov teh območij sodi med močno občutljiva za ptice, na več kot 18.000 hektarjih teh območij pa konfliktov z interesi varstva ptic ne gre pričakovati.
Nekateri se sprašujejo, ali so pri nas ptice nemara drugačne kot drugod po svetu. Se orli res ne zmorejo izogniti vetrnicam?Ptica ne ve, da jo bo vetrnica usekala po glavi – tako kot ne pričakuje, da jo bo udarila veja, ko leta med drevjem. Čim večja je ptica, tem težje se izogne umetnim oviram. Velike ujede so suvereni letalci in lovci ter v zraku nimajo naravnih sovražnikov, zato niso vajene letati po zraku in gledati, od kod jim preti nevarnost. Poleg tega je zorni kot teh ujed drugačen kot pri drugih pticah. Zato so vetrnice lahko velik problem, če se jih postavi v življenjski prostor ogroženih vrst ptic. Najslabši primer za to je Španija, kjer vetrnice vsako leto pobijejo od šest do 18 milijonov ptic in netopirjev.
Na Danskem naj bi na vetrnih elektrarnah nekatere ptice celo gnezdile.Za to še nisem slišal. Vem pa, da v Izraelu, kjer imajo v puščavi ogromno vetrnih elektrarn, ogromno ptic tudi pogine. Med drugimi naše štorklje.
