Ko je imel Boris Pahor 98 let, je v Proseku nad Trstom tekel na postajo, da bi ujel avtobus, na katerem je pisalo Piazza Oberdan. Malo pred tem je v baru Luksan pedantno naročil kavo.

»Prinesite mi jo v kozarčku, prosim,« je rekel in spremenil govorico prostora. Luksan je eden od tisočev italijanskih barov na periferijah velikih mest, kjer za pultom kraljuje velik bleščeč stroj za espresso, na polici pa med steklenicami izstopa fernet branca. Vse od sladkornic na mizah do natakarjevega predpasnika govori o italijanski kulturi veselja do življenja. Pahor je svojo kavo naročil v knjižni slovenščini in jo v istem jeziku tudi dobil.

V tem je Pahor mojster. Ko se ozre na svoje mesto, spremeni njegovo topografijo.

»Zdaj sem se navadil, da grem na kavo v Bar X,« je dve leti kasneje povedal v hotelski sobi v Radencih, kjer je počival po blažjem srčnem infarktu. Čez en teden bo praznoval stoti rojstni dan. Na postelji so odprti ležali vsi slovenski časopisi s Primorskim dnevnikom na vrhu, na hotelski pisalni mizici je bil v prenosni pisalni stroj vložen list papirja, ob fotelju knjiga Edvarda Kocbeka in monografija o Pahorju, ki je ravnokar prišla iz tiskarne. »X je bliže knjižnici, naši knjigarni in bliže Donizettijevi ulici, kjer je Mladika,« je rekel. »Mladika se je, odkar je Slovenija samostojna in vsi fondi ne gredo več levici, razvila v dobro založbo. To je sedaj nekakšen center in se najdemo v X.«

Bar X na vogalu ulice Coroneo v Trstu, kjer je čez dan mogoče srečati Tržačane od župana do Marka Sosiča in romanopisca Veita Heinichena, ki v nemščini piše kriminalke, v katerih nastopajo tržaški Slovenci. Bar X je resničen kraj, ki ima eminentno mesto v sodobni tržaški literaturi. Tako kot je Pahor resničen človek, ki je iz svoje življenjske zgodbe naredil niz romanov in pripovedi. Njegova literatura je redkost v slovenščini, ki se izogiba avtobiografiji kot narativni metodi.

»Običajno imajo za minus, če pisatelj opisuje samega sebe. Očitajo mi, da to ni pravi pisateljski pristop,« je rekel in gledal s kavča predse kot ptič na preži.

»Brigajo me vaši minusi, jaz bom to napisal v tretji osebi in bom projiciral sebe v tretjo osebo, da bom videl boljše, kot če se samo poglabljam vase v prvi osebi. Upam, da bom napisal tako, da bo veljalo za zgodovino, ne samo kot memoar Borisa Pahorja. Mislim, da mi je to uspelo. Vsaj v Italiji.«

Nekaj najlepših strani literature v kristalni slovenščini v Pahorjevi knjigi Trg Oberdan je hkrati sijajno napisana zgodba in zgodovinska referenca, ki se upira arhivarski pozabi. Naslov je knjiga dobila po avtobusu, s katerim gre pisatelj v mesto. Slovenščina redko tako zasije kot na straneh, kjer opisuje, kako Gorica na začetku leta 1937 čaka, ali bo glasbenik Lojze Bratuž preživel ali umrl. V Podgori, kjer je vodil pevski zbor, so mu fašisti dali piti strojno olje in je dva meseca zastrupljen ležal v bolnišnici.

»Celo mesto in vasi živijo z njim,« o tem prizoru pravi pisatelj, ki ima do metra natančno premerjene vse poti fašizma in rezistence na ozemlju, kjer slovanska in latinska kultura trčita druga ob drugo. In vedno znova rentači, ker se zgodbo o fašizmu pozablja, potiska v pozabo ali tudi samo napačno datira.

»Bratuževa zgodba je Francoze pretresla,« samoljubno ugotovi, da so ga prej brali v Parizu kot v Ljubljani. »Rekli so mi, da je sijajno opisano, kako cela vas diha z njim. V Nouvelle Revue Française so zapisali, da je to enkraten tekst. Naredili pa so neumnost in zapisali, da se je vse to dogajalo med drugo svetovno vojsko. Strela vražja, sem jim rekel. Jaz govorim o fašizmu, druga svetovna vojna je bila še vsaj štiri leta daleč. V mirnem času so Slovencem dajali piti ricunusovo in strojno olje in jih mučili, ko nikjer ni bilo nobene vojne.«

Zgodovini ne sledi samo pri pisanju, ampak vestno zabeleži usodo vsakega svojega teksta v kopici svetovnih jezikov, v katerih jih zdaj berejo. Pahor je mnogo reči, na prvem mestu pa najbolj prevajan slovenski pisatelj.

»Italijanski tekst je boljši od slovenskega,« z veseljem reče o Trgu Oberdan. »Najprej je bil nemški boljši, sedaj pa je italijanski, ker je kompleten. V njem je popisano, kako so mučili vse širiti junake, Vidovca in ostale. Dali so jim podplate v vrelo vodo, da so bili vsi opečeni, in potem so šli nanje še z vžigalicami.«

V sto letih ima človek veliko obrazov. Njegovi nosijo lahko prepoznavne naslove. Moj tržaški naslov. Mesto v zalivu. Vila ob jezeru. Nomadi brez oaze. Kres v Pristanu. Onkraj pekla so ljudje. Nekropola. Varno naročje. Zatemnitev. Spopad s pomladjo. V labirintu. Zibelka sveta. Trg Oberdan. Dihanje morja. Notranji odmevi. Moje suhote.

Druga za drugo so knjige prihajale na dan in v vseh je bila njegova zgodba o fašizmu.

»Jaz nisem za sanje in ne za konstrukcijo. Pisatelji pravijo, da se pisatelj rodi, ko začne pisati roman. Jaz tega ne znam koncipirati in si ne morem izmišljevati oseb. Nimam nagnjenja za te reči. Sem realist, kot človek hočem pisati o realnosti. V knjigah je realnost, ki sem jo sam doživel. V italijanski knjigi Il figlio di nessuno, Nikogaršnji sin, ki je napisana skupaj s Cristino Battocletti, časnikarko pri časopisu Il sole 24 ore, je sama zgodovina slovenskega naroda na Primorskem. Skupaj sva napisala mojo biografijo. Dobila je nagrado, ki se imenuje po velikanu italijanske literature Alessandru Manzoniju, pri katerem se človek lahko uči, kako se piše klasično delo. Nagrada se imenuje Premio Alessandro Manzoni per il romanzo storico. Mojo biografijo so razumeli kot zgodovinski roman. Niso mi mogli dati večjega priznanja. Priznali so, da je to zgodovina, da si ne zmišljujem in fantaziram. Včasih se mi posreči, da imam nad svojim delom veselje.«

V Pariz, kjer živi, ga je pripeljal filozof Evgen Bavčar, ki je bil nejevoljen, ker so o Pahorju v Ljubljani grdo govorili. »Tisti tvoj Pahor,« je pogosto slišal pripombe na promoviranje tržaškega pisatelja, ki je veljal za etnografsko posebnost. »Jaz pa sem vedel, da je Nekropola eksistenčno pomembna za Slovenijo. In tudi druga tržaška literatura. Prvi esej, ki sem ga napisal, je bil Écrire en Slovene a Trieste. Pisati po slovensko v Trstu. Nanj nisem gledal z etnocentrističnega stališča, ampak s stališča ogrožene literature, ki je na braniku slovenstva. Obstaja tržaška literatura slovenskega izraza. Tržaška pisatelja nista samo Italo Svevo ali Umberto Saba. Jaz sem k njim vedno postavljal Slovence in jih predstavljal Francozom. Pahor je postal popularen, ko je izšel Spopad s pomladjo. To je za seboj potegnilo še Nekropolo.«

Bavčar je bil prepričan, da bodo Pahorjeve knjige stopile ob bok judovski literaturi o holokavstu in se vpisale med svetovne klasike. To se je zgodilo skoraj v hipu. Pahor pa je bil presenečen.

»Francozi so to lepo sprejeli. Nikoli si nisem predstavljal, da bodo moje novele o fašistični dobi doživele v Parizu takšen sprejem. Francozi so bili presenečeni, da so italijanski fašisti eni celi narodni skupnosti spremenili krstna imena. Ni jim šlo v račun. To sem jim moral razložiti od začetka. Knjiga Spopad s pomladjo govori o ljubezni človeka, ki je prišel iz taborišča. Ker sem pisal tudi o požigu Narodnega doma in spremembi imen, je to vzbudilo pozornost. Knjiga je govorila o ljubezni, prosili so me, naj še enkrat povem, kako je mogoče, da oni nič ne vedo o tem, da so nam tudi imena vzeli.«

Z Bavčarjem sta se skupaj lotila snemanja filma, ki je zaradi producentskih lumparij končal na sodišču. Bila sta nenavaden par. Slepi filozof in fotograf ter pisatelj, ki s seboj v usnjeni torbici nosi zgodovino fašizma.

»Posodili so mi avto, da pridem v taborišče tako, kot je napisano v knjigi,« je v nekem pogovoru o filmu rekel Pahor, ki je bil zelo zadovoljen, da bo film režiral Evgen Bavčar. Ne eden ne drugi nista navajena, da bi se ravnala po stereotipih. Bavčar je na vprašanje, da on vendar ne vidi, odgovoril pritrdilno. Vid mu je vzela ročna bomba, ki jo je kot otrok našel skoraj pred hišo na Primorskem.

»Ne. Ne vidim.«

»Vam, gospod Pahor, se to, da film o vas snema režiser, ki ne vidi, seveda zdi samoumevno?« »Seveda. V televizijski ekipi so videči ljudje. Gospod Bavčar je skrbel za vsebino in pripravil komentar. V mislih sva imela film Nuit et brouillard, ki ga je leta 1955 posnel Alain Resnais. V njem ni bilo nobene osebe, ampak samo slike posameznih delov taborišč. Poleg slik je bil pisateljski komentar v dveh jezikih. V slovenščini in francoščini. Jaz sem pristal na snemanje za ljubljansko televizijo, za nikogar drugega. Posnetkov mi sploh nikoli niso pokazali, čeprav sem to zahteval.«

Boris Pahor je polemičen in angažiran pisatelj, ki draži svet okoli sebe in je navajen živeti v paradoksih. Piše v slovenščini in mu nacionalizem ni tuj, štiriindvajset let pa je na slovenski srednji šoli učil italijansko literaturo. Kot socialdemokrat je brezobziren do slovenske levice, »ki od leta 1954 naprej govori, da moramo tržaški socialisti glasovati skupaj z italijanskimi socialisti in ne smemo imeti svojega gibanja.« Katolištvu se je odpovedal in se razglaša za spinozističnega panteista, knjige izdaja pri katoliški založbi. Rad se čudi, ker njegova drža sproža nesporazume.

»Sem primer človeka, ki je bil zaradi italijanskega fašizma primoran vso svojo študijsko pot opraviti v italijanščini,« razloži svoj odnos do sestavljene identitete.

»Na koncu prstov imam vso italijansko literaturo in jo lahko citiram na pamet. To je v meni. Italijanskega pisatelja cenim in spoštujem. Jaz lahko pišem v italijanščini, Alojz Rebula prav tako. Monografijo o Kosovelu sem napisal v italijanščini zato, da bodo Italijani brali moj pogled na Kosovela. Italijanščino imam rad. To ni noben greh proti slovenstvu. Greh poti slovenstvu je ne govoriti o fašizmu takrat, ko je treba govoriti o fašizmu. V italijanskih časnikih o fašizmu v Ljubljani govorim jaz. Jaz govorim o okupaciji, o talcih, mučenjih in požigih. Ljubljana sprejema italijanski zakon, ki predpisuje dan spomina na fojbe in izgon iz Istre. Ne govori pa o tem, kaj je fašizem počel pred tem. Tudi, kaj je počel v Ljubljani. O tem govorim jaz. Ko pa rečem v Ljubljani, da je treba napisati dobro italijansko slovnico in jezik učiti v šolah, me vprašajo, če se bomo zdaj poitalijančili. Ne boš se poitalijančil. V originalu boš bral Leopardija in Danteja. Fašizem pa zavrni tam, kjer ga je treba zavrniti.«

Nekaj resnega je na tej drži. Zdržala je sto let.