Ena zadnjih potez preminulega Applovega šefa Steva Jobsa – poleg tega, da je poslal na trg iphone 4 in poskusil sanirati položaj v skoraj suženjskem kampu Foxconn na Kitajskem, kjer telefone izdelujejo – je bila načrtovanje nove poslovne stavbe. Junija 2011 je risbe, ki jih je skiciral britanski arhitekt Norman Foster, predstavil mestnim svetnikom Cupertina v Kaliforniji. Lahko smo navdušeni in lahko si oddahnemo, so zapisali na ameriškem ekološkem blogu Inhabitat. Štirinadstropna krožna stavba, ki spominja na napihnjeno zračnico, v sredini in od zunaj obdano s parkom, naj bi namreč na strehi nosila sončno elektrarno z močjo petih megavatov. V njej bi delalo dvanajst tisoč ljudi in povsem mogoče je, da bi bila energetsko samozadostna.
Omara v žepu
Načrt, vizionarsko ambiciozen, a hkrati nevsiljiv, odraža spremembo v nastopanju velikih korporacij, ki obvladujejo svet. Nemški arhitekturni kritik Niklas Maak pravi, da je »v času nevidnih fenomenov Apple z obljubo pozitivne dematerializacije postal najdražji koncern na svetu«. Iphone, je Maak zapisal v ponedeljkovem Frankfuter Allgemeine Zeitung (FAZ), je s svojimi mnogimi funkcijami »dematerializiral«, torej nadomestil »omaro za plošče, gramofon, zemljevid, navigacijski sistem, telefonski imenik, koledar, telefon in kamero«. Naprave, ki bi sicer skupno tehtale več sto kilogramov (predvsem zaradi omare, v katero bi spravili vso glasbo), so zdaj materializirane v ploščici, ki tehta sto dvanajst gramov.
Gre za poskus velikih tehnoloških podjetij, da bi postala vseprisotna, a hkrati nevidna, je prepričan Maak. Iphonu ob bok je tako postavil še icloud – Applovo storitev »v oblaku«, ki bo uporabnikom omogočala, da do svojih dokumentov dostopajo prek katere koli Applove naprave, kjer koli na svetu. Podatki bodo shranjeni v virtualnem oblaku, na računalniških diskih, povezanih v medmrežje; tipkovnica in zaslon, najverjetneje pa kar oboje v enem, pa bosta služila zgolj kot stopnice do »oblaka«.
Vse to odraža korporacijska steklena arhitektura, skrita v umetno džunglo, piše FAZ. Z enako idejo nastopa tudi Facebook. Njegov šef Mark Zuckerberg načrtuje v Kaliforniji gradnjo štirideset tisoč kvadratnih metrov velike pisarne, ki bo – dobesedno – potopljena pod drevesa. Stavba, ki bo imela zgolj en prostor z nekaterimi »podprostori«, bo enonadstropna, okoli nje in na njeni strehi pa bo rasel gozd.
Pred stotimi leti je bilo vse drugače. Nebotičniki so bili na začetku dvajsetega stoletja v industrijskih in finančnih središčih ZDA ter v večini svetovnih metropol simbol moči kapitala. Chryslerjev nebotičnik v New Yorku je bil zgrajen zato, da bi se vedelo, kdo je (bil) glavni v mestu. Takšno razkazovanje ni bilo sicer nič novega – že v srednjeveški Toskani so bogate trgovske družine na strehah svojih palač gradile več kot petdeset metrov visoke stolpe. Nekateri med njimi, denimo v San Gimignanu, so se ohranili do današnjih dni.
Fosterjev arhitekt Ken Shuttleworth pa je novinarjem Guardiana predlani napovedal, da je obdobja nebotičnikov, vsaj na zahodni polobli, konec. Simbolično je njihov zaton napovedal 11. september, gradnjo pa ustavlja – govoril je predvsem o londonskem Cityju – gospodarska in finančna kriza.
Zakon džungle v službi
»Nič več stolpov, temveč delovna pokrajina,« je prepričan tudi Maak, ki o korporacijskih zgradbah prihodnosti razmišlja s stališča dela zaposlenih in njihovih rezultatov. Stavbe, v katerih nastaja novi tehnološki svet, so kraji, s katerih zaposlenim ne bo treba odhajati in se ne vanje vračati, saj bo vse, kar potrebujejo – od dela do sprostitve in športa, vključno z vrtci za otroke – že tam. »Z Applom in Facebookom se vrača pionirska estetika: uslužbenci se sprehajajo skozi vrtove, parke in pragozdove, kot bi hoteli ponoviti prihod osvajalcev iz devetnajstega stoletja v nedotaknjene gozdove zahodne obale,« je Maak spomnil na osvajanje Divjega zahoda, kjer danes domujejo glavna tehnološka podjetja.
Hkrati, opozarja nemški arhitekt, pa je delovanje teh podjetij zavito v skrivnost. Kaj z našimi življenji in z (meta)podatki o naših življenjih počneta Facebook in Apple? To je eno najpomembnejših neodgovorjenih vprašanj tega trenutka. »Potemtakem je arhitektura, ki niha od veseljaškega do infantilnega, prispodoba hekersko-žvižgaško-superprogramirajočega piflarja s fizionomijo mlečno-prijaznega Edwarda Snowdna,« pravi Maak. »Ta podoba pa je v ostrem nasprotju z globalnim uničenjem, ki ga prinašajo njegova dejanja. Je načrt za stavbo, kjer bo podivjani pošastni otrok, zaprt v otroško sobo, reprogramiral svet vse do njegovih temeljev.« ušk
