Na videz umirjen fant nizke rasti z očali ne deluje kot osebnost, ki bi ji zlahka pripisali kočljivo dejanje, ki mu je življenje za vedno obrnilo na glavo in ga pahnilo v središče medijske pozornosti. Vsaj če bi Manninga primerjali s precej samovšečnim Julianom Assangeom, šefom spletnega portala Wikileaks, prek katerega je stotisoče dokumentov ameriške diplomacije in vojske končalo pred vsakim državljanom sveta, ki ima pred seboj računalnik in povezavo na splet.
Zato še zdaj zato ni jasno, kaj je Manninga pripeljalo do odtujitve teh dokumentov in do njihovega posredovanja Wikileaksu. Po eni od teorij ameriškega tožilstva, s katero se to želi dokopati do Assangea, naj bi ga k dejanju prigovarjal slednji, čeprav Manning trdi, da je bil Assange v komunikaciji načrtno zadržan in ni hotel vedeti preveč.
Po drugi teoriji je Manning sledil svojim trdnim prepričanjem, čeprav jih je javno bolj redko jemal v bran. »Želim, da ljudje spoznajo resnico... ne glede na to, kdo so... kajti brez informacij javnost ne more sprejemati osveščenih odločitev,« je v enem od pogovorov dejal Manning. Če bi sodili po tej izjavi, je bil njegov motiv podoben tistemu Edwarda Snowdna, ki je razkril početje Nacionalne varnostne agencije. Za kopiranje dokumentov in posredovanje Wikileaksu naj bi se odločil po razočaranju, ko je v Iraku preiskoval ozadje aretacije petnajstih Iračanov in odkril, da gre verjetno za korupcijo na vladni ravni. Ko je o tem poročal nadrejenemu, pa ta »o tem ni hotel slišati ničesar«, kot je Manning zapisal v komunikaciji s hekerjem Adrianom Lamo, ki je Manninga kasneje naznanil zvezni policiji FBI. Obstaja še tretja teorija, ki se dotika Manningove zasebnosti, a je postala zelo javna, ko jo je njegova odvetniška ekipa uporabila za obrambo pred sodiščem. Manning je istospolno usmerjen in si želi spremeniti spol, vse to pa je povzročalo utesnjenost v vojski, kjer so ga nadlegovali, in vplivalo na njegovo presojo, je trdila obramba.
Odhod v Irak tudi posledica kadrovske stiske
Bradley Edward Manning se je rodil 17. decembra 1987 v Oklahomi. Že od otroštva je blestel v znanosti in računalništvu ter pri desetih letih ustvaril prvo spletno stran (leta 1998 je bil internet precej manj razširjen). Starša sta se ločila, ko mu je bilo trinajst let, tedaj so se mu po besedah njegovega očeta začela porajati vprašanja o spolni usmerjenosti in spolu, ki ga spremljajo do danes. Leta 2007 se je prijavil v vojsko, kjer ga je pričakalo zbadanje, ker je bil majhen, nekoliko drugačen in očitno istospolno usmerjen. Vseeno je v Fort Leonard Woodu v Misuriju končal uvodno usposabljanje ter nadaljeval vojaščino v Arizoni. Tu se je zgodil ključni premik v njegovi karieri – usposobil se je za obveščevalnega analitika in pridobil naziv, ki mu je omogočal dostop do strogo zaupnih podatkov in do še bolj kočljivih informacij, pridobljenih iz občutljivih obveščevalnih virov. Leta 2009 je bil napoten v Irak.
V vsej zgodbi o Manningu je še eno veliko vprašanje, kako je mogoče, da je dobil dostop do tolikšnega obsega zaupnih podatkov v tako kratkem času, ko je bil v vojski. Kot se je izkazalo, je vojski primanjkovalo obveščevalnih analitikov. A ta razlaga kritikov ne zadovolji povsem. Sodelavci so namreč tudi izražali pomisleke do Manninga zaradi neobičajnega obnašanja, ki je, kot pravijo, obetalo težave.
Manning je tako ostal v Iraku in navezal stike z Wikileaksom ter februarja 2010 najprej posredoval posnetek helikopterskega napada ameriške vojske, v katerem je bilo ubitih več kot deset civilistov, tudi novinar Reutersa. Posnetek je dvignil veliko prahu, pa je bil to šele začetek. Spletna stran je nato objavila pol milijona poročil z bojišč Iraka in Afganistana, novembra 2010 pa je začela objavljati četrt milijona diplomatskih depeš iz več kot 270 predstavništev v 180 državah. Od Washingtona do Moskve, od Osla do Nairobija, od Pekinga do Ljubljane so se vrstile zgodbe in odmevi na komunikacije ameriških diplomatov z zunanjim ministrstvom, ki naj bi ostale zaupne, nenadoma pa so postale domače branje javnosti, novinarjev in politikov na vseh koncih sveta. Kot je zapisal Manningov biograf Denver Nicks, je z njegovimi razkritji »informacijska doba globalno treščila v vsej svoji razsežnosti«.
Kličite me Chelsea Manning
Da bo obsojen – o tem ni bilo dvoma. Zakon je kršil, obenem je kazen nujno opozorilo drugim potencialnim žvižgačem. Aretirali so ga maja 2010, ga imeli nekaj časa zaprtega v preostrem režimu, zaradi česar so zaporno kazen znižali za 112 dni. Manning je priznal krivdo za deset od 22 točk obtožnice, za preostale je sledilo sojenje, ki se je končalo julija. Spoznan je bil za krivega še za devet točk obtožnice. Za najhujšo, nudenje pomoči sovražniku oziroma teroristom, ga je vojaška sodnica spoznala za nedolžnega.
Kot je predvidel, so razkritja povzročila veliko javno razpravo ne le o vsebini dokumentov, ampak tudi o pravici javnosti do obveščenosti, o varovanju zaupnih podatkov, o izzivih informacijske dobe, o tem, kaj politiki povedo javno in kaj za štirimi stenami. Nekateri dokumentom, ki jih je Wikileaksu posredoval Manning, pripisujejo kanček zaslug za arabsko pomlad leta 2010, ki se je začela v Tuniziji, saj je pisanje ameriških diplomatov o korupciji v severnoafriških državah prililo olja na ogenj nezadovoljstva množic.
Manning se je minuli teden za svoja dejanja opravičil. »Žal mi je, da so škodovala ljudem in Združenim državam. Žal mi je za nenačrtovane posledice mojih dejanj... v času, ko sem sprejemal odločitve, sem se ubadal s številnimi (osebnimi) težavami,« je rekel. Odvetniki so ga očitno prepričali, da se mora vsaj posuti s pepelom, če naj dobi nižjo kazen. Grozilo mu je namreč do skoraj sto let zapora. Sodnica ga je obsodila na 35 let, znižano za poltretje leto pripora. Za pogojno izpustitev bo lahko zaprosil leta 2021.
Pred tem ima še eno željo. Včeraj je v pismu, ki so ga prebrali na televiziji NBC, zapisal, da se počuti kot ženska in da želi spremeniti spol. »Sem ženska. Tako se počutim od otroštva in čim prej si želim začeti hormonsko terapijo. Želim si, da me od danes naslavljate v ženskem spolu in pod imenom Chelsea,« je zapisal(a) pred odhodom v zaporniško celico v Kansasu.