Zbirka Nova lirika, v kateri Mladinska knjiga izdaja zlasti avtorje 20. stoletja, je bogatejša za tri knjižna dela. Gre za prevode pesmi ameriškega pesnika W. S. Merwina z naslovom Beseda v svinčniku, ki jo je prevedel ter ji spremne opombe dodal Miha Avanzo, izbor Poezija za večerjo, s katerim v prevodu Vena Tauferja predstavljajo R. S. Thomasa, in zbirko Po ulicahRaymonda Queneauja v prevodu Aleša Bergerja.
Francoskega literata Raymonda Queneauja slovenski bralci poznajo predvsem po njegovih najbolj priljubljenih proznih delih Vaje v slogu in Cica v metroju, kot pesnik pa jim je doslej ostajal skoraj neznan. »Zgodilo se je četrtič, da zbirka Nova lirika prinaša prevod celotne zbirke in ne gre za izbor. Obenem pa je to prvi primer, da bomo to storili z avtorjem, ki sploh še nima izbora poezije v slovenskem jeziku,« pravi urednik Andrej Ilc, ki se mu je prevod celotne zbirke zdel še najbolj smiseln. S tem se strinja tudi prevajalec Aleš Berger: »Queneau je eden izmed tistih avtorjev, pri katerih bi bil izbor precej brez smisla, saj se njegove posamezne zbirke med seboj močno razlikujejo.« Po ulicah je zbirka 150 pesmi iz njegovega starejšega obdobja, ki jih je Queneau pisal, ko se je več kot pol leta načrtno sprehajal po Parizu. »Govorijo o pariških ulicah skozi oči pohajača in ljubitelja mesta,« ugotavlja Berger in dodaja, da avtor bralca skozi enciklopedično znanje o mestu in paradoksne zasuke v verzih popelje po ulicah. »Soočal sem se z zagatami, kako podomačiti ta lastna imena, imena krajev, saj se mi je včasih zdelo, da sem jih celo malo preveč 'ponašil'.«
Anglikanski duhovnik Ronald Stuart Thomas velja kljub dejstvu, da je pisal v angleščini, za največjega valižanskega pesnika 20. stoletja in je po besedah Vena Tauferja, prevajalca in avtorja izbora pesmi Poezija za večerjo, »človek, ki je Wales postavil na pesniški zemljevid sveta«. Thomas je bil mož nasprotij, njegov patriotizem, pomešan s hkratno neprizanesljivo kritiko svoje dežele, se kaže tudi v njegovih delih. Taufer ga vidi kot človeka popolne distance in obenem pesnika izjemnega humanizma, na drugi strani pa je to pesnik absolutnega dvoma, ki kljub župniški službi dvomi celo v boga. Ker mu je avtor osebno blizu, Taufer meni, da si zasluži bralce, saj je njegova poezija »duhovna in mentalno zdrava«: »Ni racionalist, je dvomljivec, ki je poln spoštovanja, skrivnosti in zavesti o tem, kako se stvari pravzaprav ne razkrivajo v celoti, čeprav je v nas silna želja, da bi jih razumeli.«
William Stanley Merwin, ki ga spoznavamo z izborom Beseda v svinčniku, je kot eden izmed najpomembnejših ameriških pesnikov in dobitnik številnih nagrad in priznanj napisal več kot dvajset pesniških zbirk. V njegovih verzih se odražajo pesniški tokovi zadnjih petdesetih let, ki pa jih je znal oblikovati na svoj, oseben način. Prevajalec Miha Avanzo v njem vidi sopotnika poezije dvajsetega stoletja, ki pa ni bil pripadnik nobene izmed struj, zato je pridobljene koščke po mili volji prilagajal svoji optiki. »Njegov opus je nekakšna antologija celotne ameriške poezije druge polovice 20. stoletja, seveda takšna, kot se kaže skozi prizmo izjemnega ustvarjalca.« Zgodnje pesmi razkrivajo njegovo temeljito poznavanje evropske srednjeveške in klasične poezije, kasnejše pa se prelevijo v bolj angažirane in intimne pokrajine. Postopoma je Merwin opuščal formalne pesniške oblike in se vse bolj usmerjal v prosti verz. »Zato sem se odločil predvsem za izbor iz obdobja 60. in 70. let, ki je bilo zanj najbolj značilno in plodno,« pojasni prevajalec.