Pravni sistem, ki ne razlikuje med puščanjem zaupnih informacij v interesu javnosti ter izdajstvom nacije, ne ustvarja zgolj osebnih krivic, temveč tudi javnosti odreka dostop do kritičnih informacij, ki so nujne za delovanje demokratične odgovornosti. Danes ni žalosten dan zgolj za Bradleya Manninga, temveč tudi za Američane, katerih javna in informirana razprava je odvisna od poguma žvižgačev in svobode medijev. S temi besedami je včerajšnjo odločitev vojaškega sodišča pospremil Ben Wizner, ki pri Ameriškem združenju za civilne svoboščine (ACLU) vodi projekt za zaščito svobode govora, ter krepitev nadzora dostopa do zasebnih podatkov ameriških državljanov. Gre za nekakšen antipod Nacionalne agencije za varnost (NSA), le da Aclu, v primerjavi z največjo ameriško vojaško obveščevalno agencijo, razpolaga z neprimerljivo manjšimi sredstvi in minimalno strojno opremo.
Kljub temu pa je Wiznerjeva izjava izredno pomembno opozorilo pred tveganjem, v katerem se nahaja ameriška družba. Nedvomno bodo temu opozorilu ameriški javnosti sledila še mnoga druga. Daniel Ellesberg, žvižgač veteran, ki je leta 1971 v New York Timesu razkril tajnosti ameriške vojne v Vietnamu, je na primer dejal, da je z obsodbo zapora na 35 let, Bradley Manning postal nova žrtev grozovite in popolnoma neupravičene vojne.
V čem je torej pomen obsodbe 25 letnemu fantu, ki s svojimi 157 centimetri in z vsemi ostalimi problemi, ki jih nosi od svojega otroštva, najbrž ni bil idealen za spopade z Al Kaido?
Bistri Manning, ki je med svojimi srednješolskimi kolegi veljal za genija, a ni imel sredstev, je stopil v vojsko, ker je želel na univerzo. Končal je v Iraku. V njegovem času je ameriška vojska bojevala dve vojni, zato je rekrutirala vse kar je hodilo; mlade in stare, suhe in debele, velike in majhne, ve povedati nek Manningov vojaški tovariš iz oporišča v bližini Bagdada, v katerem je žvižgač preživel največ časa. Že med urjenjem v ZDA je bil mladi Manning zaradi homoseksualnosti, njegove ekscentričnosti in pojave predmet zasmehovanja in ustrahovanja. “Dobival jih je z vseh strani”, je v nekem dokumentarcu dejal Jones Kirkpatrick, njegov vojaški kolega, ki je Manninga reševal iz krempljev nasilnežev. Manning je menda zaradi strahu pogosto močil v hlače.
Proces proti Manningu je potekal za zaprtimi vrati. Ne vemo, ali je njegovim otroškim travmam (oba starša sta bila alkoholika) in kasnejšim težavam z okoljem sodišče posvetilo dovolj časa. To kar vemo je, da sodnica teh okoliščin ni upoštevala, podobno kot ni upoštevala Manningovega priznanja krivde za prestopke, ki bi mu morali - po kalkulacijah branilcev- prinesti največ 20 let zapora.
Tožilstvo, se pravi Pentagon, je za Manninga od vsega začetka zahtevalo eksemplarno kazen. Nekaj kar bi lahko bilo svarilo vsem tistim (vojakom), ki bi razmišljali o kraji tajnih informacij. Le zastraševalna kazen lahko prepreči, da se puščanje tajnih informacij ne bo ponovilo, so na sodišču enegično trdili tožilci.
Vojaška sodišča so stroga po vsem svetu. Namenjena so vzdrževanju discipline na bojišču in zunaj njega. Toda Manning ni bil dezerter, zaupnih informacij ni nesel na nos sovražniku. Tožilci in sodniki v procesu proti Manningu so se tega zavedali. Od strahu pred morebitnimi novimi žvižgači jih je oblival znoj.
Prvi, ki je razumel njihovo svarilno sporočilo je bil Edward Snowden. Ko je uvidel kako se je manipulativni sodni mehanizem lotili Manninga, je pobral šila in kopita in odpotoval kolikor daleč se je dalo. Če se bo paranoja, ki se je ameriških oblasti polotila po Wikileaksu in po razkritju NSA, nadaljevala, bodo morale na delo v tujino tudi vse naslednje generacije žvižgačev. Doma bodo ostali zgolj tisti, ki so mučili ali pa ubijali pod zaščito tajnosti dokumentov. To je dilema, ki jo postavlja stališče Acluja ter vse večje število družbenih organizacij in medijev, ki se v teh urah pridružujejo razpravi. V igri ni zgolj usoda Amerike, temveč model demokratičnega razvoja družbe. Takšne kot so, se Združene države močno približujejo avtoritarnim režimom.
