Vnaprej soditi bi bilo nepravično. V takih primerih gre lahko tudi za naključje, ko se nanizajo sicer nepovezani dogodki, lahko pa gre tudi za individualno napako ali sistemski problem. To je težko soditi brez poznavanja ključnih podatkov o poteku nosečnosti, zapleta pri porodu in ukrepanja v bolnišnici. Pri nadzorih se zato natančno preverja dokumentacijo, tudi na primer glede fizičnega stanja nosečnice. Dejavnikov, ki vplivajo na izid nosečnosti in poroda, je ogromno. Več verjetnosti za slab izid je na primer pri ženskah z različnimi zdravstvenimi težavami, ki jim je do nosečnosti pomagala reproduktivna medicina in pred desetletjem ne bi mogle zanositi.
Vendarle pa so smrti novorojenčkov v današnjem času precej redke. Slovensko zdravstvo je bilo leta 2010 z 2,5 smrti na 1000 živorojenih otrok po podatkih OECD tretje najuspešnejše v Evropi, takoj za Finsko in Portugalsko.To se res zgodi redko, Slovenija pa velja za vzor. Reproduktivno zdravje žensk so pri nas zgodovinsko cenili, tako da je bilo vedno ena od prioritet pri razvoju zdravstva. Zato imamo na primer tudi enega najdaljših porodniških staležev v Evropi. Že v povojnem času so se odločili, da bodo to področje posebej spodbujali. Podpirala ga je državna politika.
Državna politika zadnjih let pa v praksi ni podprla strategije razvoja in celostne ureditve ginekološko-porodniške službe, v kateri je stroka kot minimum za porodnišnice zastavila 1000 porodov letno. V kolikšni meri so odmevni tragični dogodki v manjših porodnišnicah povezani s pomanjkanjem izkušenj?Tega ni mogoče z gotovostjo reči. Velja pa, da morate za dobro presojo, kdaj in kako ukrepati s svojo ekipo, imeti raznolike izkušnje. Če kleščni porod vidiš samo enkrat na tri leta, se verjetneje ne boš znal prav odzvati. Prav tako ne, če tri leta nisi opravil carskega reza. Zdravnik se mora veščin naučiti v živo, torej ne le iz knjig, v bolnišnici pa morajo vedeti, kaj kdo zna. Enako velja za presojo, kdaj porodnico poslati v terciarni univerzitetni klinični center. Včasih ženske v Ljubljano iz drugih bolnišnic zaradi strahu pred zapleti in morebitnimi tožbami na primer pošiljajo celo prenagljeno, včasih pa s tem tudi preveč odlašajo. Pri takšnih odločitvah štejejo nianse, zato so izkušnje z zahtevnimi situacijami tako zelo pomembne.
Obnavljati je treba tudi znanje in veščine, ki so pomembne pri porodih. Danes je zdravnik, ko enkrat opravi specialistični izpit, za vselej specialist za svoje področje. A sama, čeprav sem specialistka ginekologije in porodništva, na primer vem, da ne morem kar čez noč začeti operirati, saj sem se ukvarjala z drugimi področji dela in tega nisem počela že tri leta. Poslušanje predavanj, ki je potrebno za obnavljanje zdravniške licence, še ne pomeni, da je zdravnik obnovil svoje veščine in znanje. Izobraževanje bi zato morali zastaviti tako, da bi to z nekakšnimi kolokviji preverjali na vsakih nekaj let.
Porodnice in njihovi svojci manjše bolnišnice doživljajo kot prijaznejše. Bi se lahko večji centri od njih tudi česa naučili?Zagotovo se v terciarnih bolnišnicah, kot je UKC Ljubljana, posveča manj pozornosti individualnim stikom. Ni časa, da bi se dolgo pogovarjali s porodnico in njenimi svojci, saj so zdravniki in drugo osebje osredotočeni na strokovne probleme. V manjših bolnišnicah je porodov manj, manj je zahtevnih primerov, zato je več časa za oseben pristop, ljudje jih imajo zato za prijaznejše. Porodnice morda zmoti tudi, da smo v UKC Ljubljana učna baza. Pri porodih tako sodelujejo tudi zdravniki, babice in drugo osebje, ki šele pridobiva izkušnje in je zato morda nekoliko okornejše.
Porod vse bolj postaja polje ideoloških konfliktov. Na enem bregu je močno gibanje za čim bolj naraven porod, na drugem izrazito medicinski pristop pri porodu, v zadnjih letih pa tudi v Sloveniji del civilne družbe zagovarja porode v domačem stanovanju. Kako gledate na te trende?Porod je za zdravo žensko res nekaj najbolj normalnega. Če lahko brez pripomočkov oziroma intervencij rodi brez škode zanjo in za otroka, sem absolutno za naravni porod. Ne smemo pa v imenu ideala naravnega poroda z glavo skozi zid. Kadar je na primer otrokova glavica nesorazmerno velika v primerjavi s porodničino medenico, je treba ukrepati. Ravno zakonitosti narave je treba dobro poznati, da bi se lahko v takšnih situacijah prav odločili.
Do poroda na domu sem nasprotno zelo skeptična, saj lahko tudi porod, ki se začne normalno, zelo hitro preide v pravo dramo. Krvavitve iz maternice so enormne, ženska lahko že v pol ure izgubi po dva litra krvi. Če v tem času ne dobi transfuzije, umre. Še zlasti porode na domu odsvetujem v sedanjih razmerah, ko jih ne podpirajo ne posebna patronažna služba ne babice, usposobljene za takšne porode, ne dogovori s porodnišnicami.
Tudi v Sloveniji se vse bolj uveljavljajo babiški porodi, pri katerih zdravniki vskočijo le po potrebi.Takšne porode zlasti razvijajo v postojnski porodnišnici, kjer imajo babiško hišo, to možnost pa je že podprl tudi republiški strokovni kolegij za to področje. Tudi sama jo podpiram, saj je babiški porod pri mlajših in zdravih nosečnicah strokovno utemeljen. V spremembe pa moramo premišljeno in ne s pretirano administrativnim pristopom. Narobe bi na primer bilo, če bi odločili, naj pri mlajših od 35 let porode vodijo babice, pri starejših pa zdravniki. Zdravstveno stanje vsake nosečnice je treba pregledati individualno in se šele potem odločati.
V vrhu stroke ste pred časom predlagali tudi uvedbo triažnih centrov, v katerih bi sodelovali tudi ginekologi iz osnovnega zdravstva. Kako bi to spremenilo način njihovega dela?Zelo škoda se mi zdi, da znanje ginekologov iz osnovnega zdravstva ne pride dovolj do izraza. Ti strokovnjaki, ki se večinoma ukvarjajo z zdravimi ženskami, so bili deležni enake izobrazbe kot tisti, ki v bolnišnicah opravljajo zahtevne operacije na jajčnikih ali pri raku materničnega vratu. Enkrat na teden bi lahko tako ginekologi iz osnovnega zdravstva v bolnišnice prihajali operirat svoje pacientke, ki jih že dolgo spremljajo in so pri njih zaznali spremembe, ali pa za začetek vsaj asistirati pri operacijah. Opravljali bi na primer abrazije, laparoskopije, cistoskopije... Tudi pacientke bi bile bolj zadovoljne, če bi v bolnišnico prišel njihov izbrani ginekolog.
Ginekologija je organizacijsko obtičala v preteklih desetletjih. Se strinjate z oceno predsednica zdravniške zbornice prim. Andreja Možine o miselnosti med zdravniki, da se nima več smisla truditi, potem ko jih je politika večkrat gladko preslišala?O organizacijskih spremembah smo se res nehali pogovarjati, saj vidimo, da naša zdravstvena politika nima nobenega cilja. Ravna na primer, kot da bi živeli v času pred petdesetimi leti, čeprav smo vmes dobili daleč boljše cestne povezave in je pot do večjih porodnišnic zelo kratka. Bojim se, da se organizacijsko ne bo nič spremenilo, dokler ne bo zaradi finančne krize prišlo do situacije, ko bodo morale občine same začeti vzdrževati svoje bolnišnice.
Stroka je v zadnjih letih močno napredovala. Omenili ste že, da imajo lahko s pomočjo medicine otroke pari, ki jih še pred desetimi leti ne bi mogli imeti, v bolnišnicah pa se srečujete tudi z vse starejšimi nosečnicami. Včasih so ženske sredi dvajsetih zdravniki prepričevali, da je skrajni čas za prvega otroka, kakšno pa je priporočilo danes?Jajčniki se starajo hitreje od preostalega organizma – aterosklerotične spremembe se pri njih začnejo že okoli 35. leta. Zato je dobro, da ženska prvič rodi pred 35. letom. Vsaka nosečnost pa pomeni regeneracijo za jajčnike in cel organizem, ki se pri tem pomladi za nekaj let.
Res je kronološka starost eno, biološka pa drugo. Neka ženska ima lahko pri štiridesetih z nosečnostjo manj težav kot druga ženska pri 34 letih. Nekaj pri tem štejejo genetske danosti, veliko pa tudi način življenja. Če z zdravo prehrano in gibanjem vzdržujemo primerno telesno težo, se lahko s tem na primer izognemo mnogim menstruacijskim motnjam, prav tako težavam z zanositvijo in pri porodu.
