Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
»Čeprav je naše ocenjevalno kritiško razpredanje s strani uredništva omejeno na skromno število znakov, kar vsekakor ni dobro, ne morem mimo nekaterih splošnih ugotovitev ob začetku pisanja komentarja o Beli krajini oziroma Metliki. Najprej želim poudariti, da je Bela krajina, kar pomeni pokrajino in ljudi(!), verjetno eno najbolj perspektivnih področij za razvoj turizma Slovenije, ko se bo, namreč turizem Slovenije, otresel podedovanih zasnov in bo postal inovativen(!) To seveda pomeni, da moramo Belo krajino razumeti kot enovit kulturni, naravni in še kakšen prostor, ki ni razdeljen na posamezne občine. Bela krajina je namreč tudi v turističnem pogledu pogosto še ena psihiatrična zgodba Slovenije. K temu naj dodam še opažanje glede popolne neizkoriščenosti naziva EDEN (evropska destinacija odličnosti), ki je ne zmorejo promovirati niti z ustreznimi napisnimi tablami. Druga uvodna pripomba je povezana z letošnjo in vsemi akcijami v okviru zares odlično izbrane Dnevnikove turistične izvidnice. Menim, da bi morali v prihodnje med goste, ki obiščejo posamezne kraje, uvrščati tudi tako imenovane low budget turiste. Slovenija si namreč mora zastaviti v najbolj bližnji prihodnosti popolnoma drugačne cilje, kar pomeni popolnoma drugačno sestavo turistov. Če ne bo izveden ta preskok (mišljeno v glavah!), potem nam ni več pomoči! Vendar o tem kdaj kaj več tudi v strokovnih okvirih. Vrnimo se v Metliko. Najprej bi rad opozoril na pozitivno izkušnjo, ki sta jo naša gosta doživela z »entuziastično mlado damo« v metliškem TIC. Čestitam! In še ponovna potrditev, da je treba take dejavnosti zaupati novim, mladi ljudem. Seveda pa morajo imeti za njihove dejavnosti vsa potrebna temeljna znanja, ki jih ne dajo razni tečaji in usmerjanja, kaj šele razne turistične fakultete, ki jih je v Sloveniji tako preveč! Iskrene čestitke tudi našemu gostu iz Etiopije, ki je zelo nazorno na primer povedal, kaj vse pogreša ob letalu Dakota kot spominu na dogajanja v Beli krajini med drugo svetovno vojno. Tretjo čestitko zaslužijo v gostišču Kapušin, čeprav ne vem, kaj ta beseda gostišče pomeni. No, jasno, da mi je znano marsikaj v zvezi s tem izrazom. Tudi, kdo je njegov »oče«! Vendar je to še ena v nizu slovenskih neumnosti. Pri Kapušinovih imamo eno od odličnih slovenskih gostiln in zares vam svetujem, da si podrobno preberete, kaj vse sta naša gosta tam doživela. Podobno velja tudi za gostišče(?) Veselič v Podzemlju. V obeh gostilnah sta gosta doživela to, kar v marsikaterem gostinskem lokalu v Sloveniji le težko pričakujemo. V Sloveniji, ki naj bi jo čutili!«
Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija
»Na poti na dopust sem se dvakrat peljal skozi Belo krajino in občudoval njene lepote, ki pa jih Belokranjci še vedno ne znajo dovolj dobro turistično ovrednotiti. Tako te na cesti skozi, pravzaprav po obrobju Metlike nič ne opozarja na to, da se le nekaj sto metrov stran skriva zelo privlačno staro mestno jedro s kar tremi trgi, kjer je veselo žal samo enkrat na leto, v času Vinske vigredi. Tudi Kolpo in njena kopališča morajo odkriti turisti sami. Podobno je tudi z odličnimi gostilnami in vinogradniki. Metlika je po odhodu zagnane Andreje Veselič iz TIC in zamenjav na županskem mestu tudi izgubila precej prodornosti in prisotnosti na področju turistične promocije. Kot kaže, pa vseeno ohranja gostoljubnost in dobro izvirno belokranjsko kulinariko in vinsko ponudbo. Prav na področju in vinarstva in gastronomije, ki bi bila lahko dolgoročna temelja za razvoj turizma v tem prelepem delu Slovenije, si Bela krajina stalno dviguje ugled. Vso ponudbo bi bilo treba povezati in jo bolj učinkovito promovirati. Na začetku doma v Sloveniji in po priključitvi EU. Tudi v sosednji Hrvaški. Saj so Zagreb, Karlovac in Reka žal še vedno bolje povezani z Belo krajino kot pa večina Slovenije.
Ker v deželici ob Kolpi premorejo bore malo prenočitvenih zmogljivosti, bi se ob vinski ponudbi morali usmeriti v povečanje možnosti za prenočevanje, tako kot na primer v Goriških brdih, kjer so prav na tak način v to obmejno vinorodno območje pritegnili veliko gostov, ki sicer tja ne bi prišli. Ker pa je v krizi denarja za naložbe bore malo, bi lahko uredili obstoječe kampe in tja namestili tudi nekaj hišic, v katerih bi lahko prenočevali tudi tisti, ki pod šotor ne bi šli. Z najmanj vlaganj pa bi v Belo krajino pritegnili veliko turistov, če bi v neposredni bližini mestnih jeder, gostiln, raznih naravnih in zgodovinskih znamenitosti ter tudi gostiln, ki nimajo prenočišč, uredili postajališča za avtodome. Še posebej zato, ker so na zelo zanimivih bližnjicah z evropskega severa proti toplemu Jadranskemu morju.«
Vito Avguštin, Dnevnik
»Pohvala TIC v Metliki, gostincem zaradi pravega gostoljubja, receptorju v hotelu… Škoda, da se vedno pojavijo klasične pomanjkljivosti, ki se jih da odpraviti z izrazito majhnimi stroški, le volja mora biti. Vsa obeležja, spomeniki, skulpture, objekti, za katere velja prepričanje, da so vredni ogleda, morajo imeti vsaj na informativnih tablah osnovne podatke o vsem, kar si obiskovalci lahko ogledajo. Več je informacij, več je zgodb, ki se nam vtisnejo v spomin, bolj bo prišlo do izraza tisto, kar so nam želeli predstaviti. To velja tako za kipe, pod katerimi so letnice rojstev in smrti, kot za spominsko ploščo, pri kateri se je etiopski mladenič spraševal, ali je plošča v spomin na žrtve kmečkih uporov, prve ali druge svetovne vojne ali turških vpadov. In to seveda velja za letalo, ki je postavljeno ob cesti. O DC3 Dakota, ki skriva za debelo knjigo zgodb, naključni izletniki razen pogleda na letalo ne izvejo popolnoma nič. Katastrofa!
O turistično-informacijskih pisarnah pišemo v skoraj vsaki reportaži Dnevnikove patrulje. Na žalost zelo malokrat pohvalno. To, kar se je zgodilo našima članoma turistične izvidnice, je odraz našega kaosa: v prvem TIC izjemen vtis, prijazen kontakt (ne servilen!), lepa angleščina, prave, konkretne informacije, pomoč, dan kasneje v drugem TIC zdolgočasena zaposlena s slabim znanjem angleščine! Najbrž je sama pri sebi razmišljala: Jaz sem plačana od davkoplačevalcev, da gostom priporočim in jih navdušim za našo ponudbo, vendar mi je popolnoma vseeno, kaj bo z našim krajem in našo občino, vseeno mi je za vsaj devet urejenih tematskih učnih in pešpoti, ne zanima me, če se gostinci trudijo, nobenemu nočem povedati za krajinski park, žvižga se mi, če smo leta 2010 dobili nagrado za destinacijo odličnosti EDEN! In jih je poslala na sprehod po mestu. To, da je vsak TIC očitno odvisen od dobre volje, izobrazbe in angažmaja tam zaposlenih, ne pa od pravil igre, ki bi morala biti povsod enaka, to, to pa je resnična katastrofa.«
Primož Žižek, direktor podjetja E-Laborat
»Najbolje je priti in videti, s tem sloganom nas v svojo bogato dediščino in ponudbo pozdravi turistično spletno mesto Metlike. Spletno mesto vsebuje povsem spodobno informacijsko platformo, a z vidika slogana in obljube, ki jo ponuja, bi pričakovali bolj sodoben pristop k neposrednemu trženju obiska po spletu. Se posebno ker se da koncept – priti in videti – odlično nadgraditi na spletu. V tem oziru drugače organizirana pozdravna stran, z več poudarka na vizualizaciji izkušnje in zgodb, ter uporabnejša navigacija po izkušnjah, ki je sicer dobro strnjena v informacijske bloke, ne bi škodili. Se posebno z vidika ponudbe, kot sta izjemna Kolpa in destinacija odličnosti ali kulinarika in vina, ki so pomemben segment ponudbe Metlike in Bele krajine. Na koncu priporočam še več vključevanja v družbene segmente spleta ter seveda optimizacijo prodaje nočitev, izletov in druge ponudbe ponudnikov, ki je v Metliki tudi na spletu ne manjka. Brez investicij ne bo šlo, a priložnost in potencial Metlike sta velika v vseh ciljnih regijah in državah.«