Prav zato jih je treba (vedno) brati med vrsticami, saj !!! nočejo podajati nekih začasnih rešitev in jih to niti ne zanima, prav tako ne želijo slediti kakršnim koli (še najmanj pa narekovanim) trendom, temveč ves svoj odnos do snovi podrejajo iskanju prezrtega »bistva« popularne glasbe – plesni kulturi. V njihovem primeru je zato logično, če naredijo korak nazaj, da bi naredili dva naprej in tako še poglobili svojo stilsko pestro dubiozo. Ne delajo namreč velikih zgodb: v že povedanem iščejo svoj ego in pripovedujejo svoje zgodbe, kar jim – namesto brezplodnega eksperimentiranja na obrobju – odpira dovolj manevrskega prostora za različne ekshibicije, podčrtane z dediščino Haciende. In smo znova pri naštevanju vplivov…
Pri poslušanju !!! vseeno ne moremo mimo igre asociacij – te so močno prisotne zlasti v živo, česar (tokrat) zelo razpoloženi sekstet niti ni skrival. Skozi te je mogoče celo razumeti mentaliteto kolektiva, ki je svoje plesne vzorce zgradil na postulatih post punka, kjer je bilo dovoljeno vse, tudi »mešanje« odpadkov psihadelije, diska, funka, soula in punka. Pridobljena raznorodna in zgoščena plodna napetost med vzorčenji je vseeno dvorezen meč, o čemer nas je prepričal zlasti uvodni del koncerta, kjer se fantje navkljub vidnemu trudu (in izjemni skladbi All My Heroes Are Weirdos) niso mogli izogniti pretirani razvlečeni repetetivnosti brez pozitivnih oscilacij. Premočrtnost je namreč hudič, četudi se podzavestno sprijazniš z njo. Šele dodatno vbrizgavanje plesnih ritmov (beri: poliritmični nastavki ter občasno angažiranje pihalne sekcije), je počasi odpiralo pot zvočenju, ki je bilo pregibno in kompaktno hkrati ter je odpiralo polja minimalne improvizacije (Slyd). Kot da so nekje na sredi koncerta na oder stopili drug(ačn)i !!!, veliko bolj sproščeni in manj mehanični (Station). V tem trenutku – in še zlasti v zaključku rednega dela ter fantastičnem dodatku (Heart of Hearts) – sta namreč prišli do izraza opevana nepotvorjena energija housa in neprijetna agresivnost neodvisnega kitarskega zvoka (Jamie, My Intentions Are Bass, Me and Giuliani Down by the School Yard), katerima je dodatno razsežnost vcepil pevec izjemne kondicije Nic Offer, čigar vokalna resonanca je prav nesramno spominjala na Joeja Strummerja. V že omenjenem dodatku je dobro telesno pripravljenost poudaril še z notoričnimi izpadi in tako malce spomnil (vsaj po prebranem in slišanem s strani Petra Hooka sodeč) na zlate čase Haciende, kjer ni bilo nobenih pravil ali meja.
Ker smo ravno v času poletnih zabav na plaži, kjer kraljuje sintetična DJ uravnilovka – da o guettaizaciji (tako dobesedno kot fonetično brano) Jadrana niti ne izgubljamo besed, bi lahko odgovorni za plesne ritme na pesku enkrat testirali tudi – kakor koli se to sliši butasto – kak drugačen, bolj organski in manj sintetičen »beat«. Ne nazadnje se je nekoč plesalo na raznorazne postpunkovske, elektropop, novovalovske in EBM hibride, torej (pra)izhodišča, ki jih transatlantski kolektiv Chk Chk Chk vedno na novo sestavlja v svoj razposajeni plesni imperij. Eppur si muove!
