Primer hudo bolne gospe H. in njene hčere je značilen. Ženski sta na »pravico« čakali sedem let. Upravno sodišče jima je v četrtem krogu sojenja – njun pravni zastopnik Matevž Krivic temu pravi »mrcvarjenje« – prisodilo status (subsidiarne) mednarodne zaščite. Vmes je ministrstvo za notranje zadeve naredilo vse, da jima ne bi uspelo. Pravica je končno prišla maja letos... a jima je bila že v naslednjih dneh odvzeta. »MNZ se je seveda tudi proti temu pritožilo,« komentira Krivic. Zdaj njuna usoda ponovno visi v zraku.
V pravosodnih krogih je znan problem, ki ga je enostavno opisati, a ga je težko statistično dokazati: državni oziroma uradni organi se skoraj »avtomatično« pritožujejo na sodbe nižjih sodnih ravni in s tem zavlačujejo postopke. Hkrati pa v pravosodju po naših podatkih nihče ne vodi statistike, kolikokrat se država pritoži in kolikokrat to stori upravičeno. Naši sogovorniki so včeraj v zvezi s tem opozarjali tudi na povečevanje sodnih zaostankov.
Vaša želja, naš ukaz
Za državo ni dovolj, da je sodišče, ki je del njenega pravosodnega sistema – in za katero vsaj država ne bi smela reči, da je sodilo slabo – odločilo, da je kršila pravice določenemu posamezniku. Država v takem primeru (v preveč primerih, pravijo naši sogovorniki) vse skupaj »testira« še na višjem oziroma vrhovnem sodišču. Tedaj, ko bi vsaka »običajna« stranka v sodnem postopku skrbno premislila, ali se ji še splača nadaljevati pravdo in tvegati višje stroške oziroma višje odškodnine, se državni organi odločijo za nadaljevanje.
»To naredijo zato, ker to pač lahko naredijo,« pravi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Takšne so njene neposredne izkušnje na področju dostopa do informacij javnega značaja. Pirc-Musarjeva je prepričana, da politika, ki vodi državne organe, v pomembnih sporih izkorišča dejstvo, da ima pod seboj državno pravobranilstvo, ki v imenu državnih organov vodi postopke na sodiščih. »Pravobranilstvo obstaja, tam so ljudje, ki jih ni treba posebej plačati, saj že tako ali tako dobivajo redne plače,« pravi Pirc-Musarjeva. Pravobranilstvo v imenu države in njene politike ureja »pomembne« primere, za politiko pa so tudi relativno anonimni primeri zahtev dostopa do informacij ter azilni primeri ali primeri odškodninskih tožb pomembni.
»Dogaja se, da katero od ministrstev, ki jih zastopamo, opozorimo, da je primer negotov, da bo na višji stopnji verjetno izgubljen in da bi se bilo bolje umakniti,« so nam včeraj priznali na državnem pravobranilstvu. »Vendar se kljub temu zgodi, da se ministrstvo odloči drugače.« Posledice so težke za obe strani: posameznik mora še nadaljnjih nekaj mesecev ali let v negotovosti čakati na pravico, denimo na izplačilo odškodnine, država pa mora na koncu odškodnino kljub zavlačevanju izplačati – le da je ta zaradi obresti, ki s časom naraščajo, višja, kot če bi poslušala nasvet stroke in jo izplačala pravočasno. »Vendar,« pravijo na pravobranilstvu, »pravobranilstvo mora storiti, kar mu naroči državni organ, ki ga zastopa. Pravobranilec nima osebne svobode, da bi postopek ustavil.«
V zadnjem času je bila eden najbolj očitnih primerov pritožba države na prvostopenjsko odločitev strasbourškega sodišča v zvezi z izbrisanimi. Ker si je država (torej vlada oziroma ministrstvo za notranje zadeve) privoščila pritožbo, se ji je ta vrnila s pospešeno močjo. Sodba velikega senata je bila še mnogo ostrejša, prisojene odškodnine pa (bodo) višje.
Po letu 2009 nič novega
Poseben problem je tudi nepripravljenost države na sklepanje poravnav. O tem pravobranilci redno pišejo v letnih poročilih. »Državno pravobranilstvo v praksi pogosto jasno izrazi svoje stališče o smiselnosti poravnave oziroma predlaga poravnavo oziroma soglaša s predlogom nasprotne stranke, ki predlaga poravnavo,« so zapisali v zadnjem poročilu za leto 2012. »Vendar se nemalokrat zgodi, da na strani zastopanega državnega organa nima strokovno usposobljenega sogovornika oziroma sogovornika, ki bi bil pripravljen nositi breme odločitve o poravnavi oziroma odgovornosti zanjo.« Brez soglasja državnega organa pa pravobranilstvo, ne glede na višino zneska, ki je predmet poravnave, te ne more skleniti, so pojasnili.
V zvezi z mediacijo in sklepanjem poravnav je že leta 2009 računsko sodišče vladi priporočilo, naj sprejme dokument, ki bo določil pogoje za mirno reševanje sporov ter za sklepanje poravnav, »na podlagi katerih bodo lahko ministrstva sprejemala odločitve o sklenitvi poravnave in prevzemala svojo odgovornost«. Tudi zato, ker to področje ni ustrezno urejeno, v številnih primerih državni organi, predvsem ministrstva, »izrecno odklonijo ponujene postopke mediacije, čeprav bi bila po mnenju državnega pravobranilstva glede na sodno prakso mediacija ustrezno sredstvo reševanja sodnega spora«, so dodali v poročilu.
Eden naših sogovornikov iz pravosodnih vrst, poznavalec dogajanja, ki ni želel biti imenovan, nas je včeraj opozoril, da bi na odprta vprašanja morala v resnici odgovoriti politika. Vendar »politika« razkazuje mišice, dokler lahko. To, da je minljiva, je v tem primeru zanjo celo prednost. Odgovornost bo pač čez nekaj let prevzel – nekdo drug.