Če prepisuješ, te v Ameriki takoj izključijo

Moj ritual je, da se pred tekmo obrijem samo enkrat. V Barceloni sem plaval štiri dni zapored, kar praviloma ne, zato sem imel zadnji dan že precej zaraščeno brado, ki pa je nisem še enkrat bril. V finalu na 50 metrov so vedno v igri stotinke, zato moraš biti čim bolj aerodinamičen. Morda so mi to stotinko res vzeli neobriti brki. Kar malo mi je žal, da se nisem po obrazu še enkrat bril.

Recimo pri meni, ki sem kar precej poraščen in bolj visok, je razlika približno pol sekunde na sto metrov. Pri britju je zelo pomembno, da odstraniš tudi povrhnjico kože. Zato se brijemo s peno in ne z gelom, ki prepreči odstranjevanje povrhnjice. Pa tudi britvica mora biti čim slabša. Najbolje kar plastična s čim manj zaščite.

Zelo dober. Zdi se ti, da kar drsiš v vodi. Plavanje je bolj lahkotno, kot da ne moreš potoniti. Ravno zaradi tega občutka se vsi plavalci brijejo.

Kar velikokrat. Predvsem zato, ker poskušam odstraniti tudi povrhnjico.

Vsi se brijemo samo pred glavno tekmo v sezoni, denimo pred svetovnim prvenstvom. Za trening pa je bolje, da imaš čim bolj počasne pogoje. Zato treniram neobrit in z ohlapnimi kopalkami, da me celo malo zavirajo. Za tekmo pa se obrijem in dam nase najboljše kopalke.

Približno štiri ure, kar je še en razlog, da se brijem le pred glavno tekmo. Ko se pogovarjam z ženo, ji je to precej smešno. Punce se namreč obrijejo en, dva, tri, fantje pa smo bolj nerodni. Sem zelo počasen in previden. Najprej se obrijem s strojčkom, nato še z britvico, po hrbtu pa me mora nekdo drug, ker se sam ne morem.

Samozavest moraš trenirati, enako kot treniraš plavanje v vodi ali moč v fitnesu. Pri treniranju samozavesti so pomembni rituali. Moj je takšen, da grem uro in petnajst minut pred tekmo malce plavat, nato uro prej spijem kofein, potem pa se še raztegnem. Ta ritual mi vliva samozavest, saj vem, da deluje. Moralo si dvigujem tudi z dobrim treniranjem. Zdaj sem med najboljšimi, druga stran pa je, da imam še ogromno rezerv, kar je glavni vir moje motivacije.

Večkrat razmišljam, kako bi bilo, če bi ostal v Sloveniji. Moje razmišljanje se je v Ameriki zelo spremenilo. V ekipi imam tri olimpijske zmagovalce, zato včasih povzamem kaj od njih povsem nezavedno, potem pa me tukaj sprašujejo, kje sem se naučil določenih stvari. Ameriški tekmovalci so od malih nog vzgojeni, da so najboljši. Da jim nihče nič ne more. Hkrati nimajo pritiska slabe uvrstitve. Če jim ne uspe, jih javnost pljuva bistveno manj kot v Sloveniji. Večkrat sem opazil, da se ob neuspehu Slovenca govori, da je izgubljanje v naši mentaliteti. Pravijo, da je to “tipično slovensko”. Toda to ni res. Vse se da naučiti in pridobiti. Tudi Slovenci smo lahko najboljši na svetu. Res smo majhna država z manjšim naborom športnikov, a če bi jih vzgajali s pozitivnim razmišljanjem ter jim razložili, da se morajo obnašati profesionalno in ne pavšalno ter amatersko, bi lahko bili najboljši.

Brez dvoma. Med študijem sem se naučil, da si celodnevni urnik zapišem v beležko. Kdaj imam trening, kdaj se bom učil… V Ameriki je veliko načrtovanja. Američani vse delajo z razlogom, zelo pomembni pa so tudi cilji. Včasih imajo morda previsoke, a s tem ni nič narobe. Nikoli ne smeš obupati. Če ti ne uspe takoj, ti bo pa drugo leto.

Verjetno bi šel študirat v Ljubljano, plaval pa bi v Kranju skupaj z Emilom Tahirovičem in Matjažem Markičem, ki sta bila tam v času mojega odhoda v Ameriko. Stoodstotno sem prepričan, da študija v Sloveniji v tem trenutku še ne bi zaključil – seveda, če bi zraven tudi plaval. Bil bi nekje v drugem ali tretjem letniku študija. Kako dober plavalec bi bil v Sloveniji, pa niti nočem razmišljati. Bržkone bi bil slabši kot zdaj.

(kratek pomislek) Zanimivo vprašanje… Morda bi bil na slabšem. V Ameriki je tako, da nikogar ne silijo, medtem ko pri nas talentirane otroke prisilijo, da ostanejo v športu. Več je individualnega dela med trenerjem in tekmovalcem, saj je pri nas manj talentov. Toda v Ameriki je takšnih otrok cel kup. Tam trener ne bo prišel do tebe in te silil. Na univerzi nas je bilo štirideset vrhunskih plavalcev in trener si ni mogel izbrati zgolj enega. Sam moraš priti prej na trening, se motivirati in se boriti. Zato pa tudi postanejo tako dobri.

Malce že. V mladosti denimo nikoli nisem prišel prej na trening, da bi naredil raztezne vaje. Pogosto sem zamujal in si mislil, da sem najboljši. Ko sem v Ameriki prvič zamudil, pa trener sploh ni reagiral. Enako je bilo drugič, a ko sem zamudil tretjič, nato dva tedna nisem smel trenirati. Poslali so me domov, da razmislim, kaj bi rad. Pogovarjal sem se s trenerjem, ki mi je povsem umirjeno razložil, naj bom lepo doma in premišljujem, zakaj sem sploh prišel v Ameriko. Ugotovil sem, da sem tam zaradi sebe.

Prvi kriterij so dovolj visoke ocene. Če ti res ne gre, ti takoj ponudijo pomoč tutorja. Pomembni so tudi plavalni rezultati in odnos do treninga. Če se zelo trudiš in pomagaš ekipi, ti ne bodo vzeli štipendije, pa četudi ti gre malce slabše v šoli. Moštveni duh je zelo pomemben. Če sodiš v ekipo, je to pomemben dejavnik.

Slišal sem za enega profesorja, da so ga zamenjali, drugače pa redko, saj se profesorji zelo trudijo. Snov razložijo tudi na individualnih predavanjih. Predavanja in zasebna tutorstva pa občasno preverja posebna komisija. Cilj profesorja je, da nauči študenta. Skušajo biti čim bolj prijateljski, da se jih študenti ne ustrašijo.

Spomnim se, da sem v prvem letniku skušal malce pogledati k sosedu, pa je takoj skril svoj papir. Ugotovil sem, da v Ameriki ne goljufajo. Tudi če bi bila možnost za goljufijo, je ne bi storili. Morda k temu pripomorejo visoke kazni. Če prepisuješ, te takoj izključijo, nato pa te ne sprejme nobena druga šola.

Ni tako kot v filmih, je pa odvisno od univerze. Ene so znane po zabavah, druge bolj po akademskih uspehih. Na vsaki univerzi so bratovščine, kar mi je bilo všeč v prvem letniku, nato pa ne več. V Ameriki se študentske zabave dogajajo bistveno prej kot pri nas. Vse se konča že ob osmih zvečer, diskoteke pa se zaprejo ob prvi uri zjutraj.

V ekipi imamo tudi nenapovedane dopinške kontrole. Dva sotekmovalca sta bila pozitivna na marihuani, eden na alkoholu, vsi pa so takoj leteli iz ekipe. Bilo je žalostno, saj so moji dobri prijatelji, a trenerjev cilj je končna zmaga. Trener tudi sam vidi, kdo je šibek člen, zato ga skuša čim prej odstraniti.

Opazil sem jo, ko je bila v družbi prijateljice. Izstopali sta, saj sta za dekleta malo višji. Ker sem tudi sam visok, sva se pogledala, kar je bil precej smešen pogled. Nato sem jo dodal na Facebooku, kjer sva se začela pogovarjati.

Rekla je, da je zelo lepa država. Že prej je vedela, kje je Slovenija, kar za večino Američanov ne velja. Všeč ji je bilo vse zelenje. Peljal sem jo na Bled, najbolj pa je bila navdušena nad Sočo. Ugotovila je tudi, da smo Slovenci bolj zaprt narod, saj je v Ameriki navajena, da vsi kričijo in se smejijo. Oni so takšni, da veliko govorijo, včasih pa tudi kaj zaigrajo. Opazila je tudi, da Slovenci popijemo veliko piva in da imamo ogromno vrtov. A čeprav je bila nad Slovenijo navdušena, bi težko živela pri nas. Morda le kje ob morju.

V malem mestecu Sausalito. Do San Francisca imam pet minut, samo čez Golden Gate moram iti. Gre za mirno okolje. Do univerze imam dvajset minut vožnje. Doma imava tudi kokoši in piščančke. Paziva na zdravo prehrano. Rada kuhava doma in vzgajava domačo zelenjavo. Takšen način življenja mi je všeč.

Res je. Vedno me je veselila biologija, kasneje pa sem se osredotočil na obnovljive vire energije. Nekoč bi rad imel takšno hišo, kjer bom sam zase proizvajal elektriko. Vse bi rad storil sam.

Lahko bi bil zastopnik slovenskega podjetja s sončnimi celicami v Ameriki. Kot nekakšen agent, ki bi iskal posel. Rad bi se še bolj izobrazil na tem področju. Skoraj zagotovo se bom čez nekaj let vpisal še na magisterij.

Za zdaj sem še sam, a imam to srečo, da je ob meni precej ljudi z dobrimi zvezami in poznanstvi. Med drugim tudi Bode Miller, ki je zame zastavil besedo pri Headu. Rad bi imel slovenskega agenta, ki ni nujno profesionalec. Za športnika je zelo pomembno, da ima okoli sebe nekoga, ki ga zna prodati.

V Ameriki zelo. Skoraj vsi v moji ekipi ga imajo. Toda v Ameriki ni nujno potrebno, da si najboljši, saj imajo ogromen trg. V Sloveniji pa moraš biti nosilec kolajne z olimpijskih iger, kar je zelo težko.

Tvoj sponzor je univerza, zato moraš imeti na dresu grb univerze. Šport hočejo ohraniti na amaterski ravni, brez sponzorjev. Njihov cilj je, da porabijo toliko, kot ustvarijo.

Ja, saj imajo takšna pravila, da v času študija ne smeš imeti sponzorjev in agenta. Lahko le nastopaš za svojo državo na velikih tekmovanjih. Edini denar, ki ga lahko prejmeš, je plačilo za potne stroške in hotel. Pri tem obstajajo neke luknje, kjer se da zaslužiti, a marketinške pogodbe ne smeš podpisati.

Tisti trenutek, ko je dobil sponzorje, ni smel več plavati za univerzo. On je bil na Michiganu. Lahko samo treniraš, ne smeš pa tekmovati za univerzo.

Zelo me je privlačila odbojka. V gimnaziji sem igral s Tinetom Urnautom, ki je bil moj sošolec. Bil je navdušen nad mano, ker sem dobro zabil žogo prek mreže. Moštveni športi so mi všeč, ker si odvisen tudi od ekipe. V plavanju pogrešam občutek, da se boriš za ekipo.

Ob koncu olimpijskih iger v Riu de Janeiru bom star 28 let. Če bom uspešen, bi rad nadaljeval tudi kasneje. Služba športnika je super služba. Žena mi večkrat reče, da je ljubosumna name, saj je bila njena večna želja, da bi bila športnica. Najlepše je, če se gibaš, zraven pa služiš denar. Niti slučajno se ne vidim v pisarni.