V podoben paradoks je bil ujet tudi koncert skupine Melpomen, ki je v sklopu Festivala Radovljica ponudila koncert antične glasbe na poezijo iz 6. in 5. stoletja pred našim štetjem. Že v koncertnem listu smo tako lahko prebrali, da je »glasba plod naše (ansamblove) domišljije, a je nastala na podlagi zgodovinskih dejstev«. Predstavitve grške antične glasbe razumljivo ne morejo biti drugačne, toda občinstvo je seveda nujno opozoriti, da spremlja »samo« interpretacijo, vizijo. Ansambel Melpomen črpa svoje razumevanje antične glasbe predvsem iz inštrumentarija oziroma rekonstrukcij inštrumentov: različnih avlosov, lire, tolkal. Prav zato je bila osrednja glasbena poteza večera povezana prav z barvno spremenljivostjo. Grška glasba je seveda monodična, deloma heterofona, ritem ji večinoma določa kvantitativni verz grške poezije, zaloga tonov je modalna. Večer, ki je v izboru besedil želel odsevati simpozij – antično debatno srečanje, ki se je v svojem drugem delu prelilo v dionizično veseljačenje – je skušal preseči melodično in ritmično enakomernost z raznolikostjo glasbil, s pretanjenim prisluškovanjem drobnim zvokom in celo z »razširjenimi« izvajalskimi tehnikami. Ideje članov ansambla so bile neizmerne in tudi občutljive, a pogosto mi je prišlo na misel, da imam opraviti s tipično novoveško miselnostjo, ki je prihajala celo v dotik s sodobno glasbo. Ansambel Melpomen je tako pričaral glasbeno enovit večer – v svojem vokalnem podajanju je bila mehka in izenačena Arianna Savall, medtem ko je Giovanni Cantarini premogel celo nekaj dramatične nabitosti – katerega raznolikost in celo orgiastičnost (tolkalni solo Martina Lorenza in virtuozno avlodiranje Conrada Steinmanna) pa je verjetno šla na škodo avtentike. Zdi se namreč, da grška glasba za nas ni izgubljena toliko v arheološkem kot antropološkem pogledu: ansambel Melpomen je predstavil novoveško varianto antike. Izčiščeno, zanimivo, melanholično poduhovljeno, a vseeno najbrž bližje našemu kot antičnemu čutenju. Toda kritik je najbrž od resnice oddaljen podobno kot glasbeniki sami.
Ob koncu še misel: slovenski »manjši« festivali, festivali stare in sodobne glasbe so v svoji organiziranosti, celovitem predstavljanju, konceptu ter strokovni kompetentnosti bistveno višje kot marsikateri javni zavod z mainstream klasiko. To naj se bere predvsem kot pohvala umetniškemu vodji radovljiškega Festivala; seveda pa se kritičnih osti »drugim« tudi ne branim. Merilo je nastavljeno.
