Tudi znotraj knjige Pisatelji govorijo različni glasovi ljudi v ekstremnih, do konca krutih, izoliranih, zaporniških ali celo posmrtnih stanjih, ki raziskujejo besedo in njeno odsotnost, njeno moč, nemoč, rabo in zlorabo. Pisanje, od izumljanja besed do spomina na zgodnji otroški izliv na papir in do »pravih« romanov, torej ne služi komunikaciji s svetom, ta je te »morilce morilcev« in druge obstrance že zdavnaj izgnal. Bolj gre za notranjo potrebo po beleženju najbolj mračnih, še nikoli izrečenih stanj duha in telesa človeka v stoletju, ki mu je odrekel vsako vrednost.
Kruta, totalitarna prizorišča, vsi bivši in sedanji zasliševalni zapori so prostor mučenja, umiranja prevratnikov, »poražencev, ki vstopajo v sanjski svet žrtev«, a hkrati je, kot pravi avtor v spremni besedi, prav ta odnos med »zasliševalcem« in »zaslišanim« gibalo zgodbe (in sveta). Zgodbe, ki je svet noče slišati in noče poslušati (»Smo v sistemu, v katerem je samocenzura tako globoko ponotranjena, da se ne razlikuje več od svobode govora.«).
Knjiga radikalno premika meje možnih človekovih občutij in stanj ter njihove izrazljivosti skozi besedo, dve zgodbi pa kot nekakšna potujitev zadevata vzpostavljanje literature v družbi. Prva je Zahvala, kjer naštevanje vseh, ki so pripomogli k nastanku knjige, ironizira to vse bolj razširjeno maniro in hkrati namiguje na logičen sklep – vsaka knjiga je kolektivno delo. Druga zgodba, Strategija molka v delu Bogdana Tarasijeva, je fiktivni literarni esej o fiktivnem avtorju, katerega roman sumljivo spominja na knjigo, ki jo beremo, s čimer Volodine recenzentu že vnaprej izbije pero iz rok, saj v veliki meri napiše točno to, kar bi hoteli tudi mi. Precej nesramno razkrinkanje. Zato naj le napotimo na branje. Vredno vsake črke.