O mrtvih govorijo drugi

Pod ameriškim pritiskom

Predsednik japonske vlade se v četrtek ni oglasil v Jasukuniju. Je pa tja poslal obredno daritev s podpisom »Šinzo Abe, vodja Liberalnodemokratske stranke« (menda jo je plačal iz lastnega žepa, ne iz državne malhe). Ter tri ministre in nekaj deset poslancev. Čeprav naj bi bila udeležba na komemoraciji osebna odločitev politikov, je v državi, kjer se hierarhija globoko spoštuje, težko verjeti, da za domnevno lastno voljo ne stoji vsaj tihi namig šefa vlade in stranke.

(Ne)obiski odsevajo zapletenost odnosov na Daljnem vzhodu in znotraj japonske družbe. Premier Abe se Jasukuniju ne more povsem odreči zaradi dela volilnega telesa in konservativnejših struj v stranki. Oseminpetdesetletni politik, ki je že drugič na premierskem položaju, bi se v zgodovino rad zapisal kot nekdo, ki je Japonsko postavil na mesto, ki naj bi ji pripadalo v mednarodni skupnosti. Eno od sredstev za to je »abenomika«, Abejev ambiciozni načrt za oživitev gospodarstva (davčne olajšave, strukturne reforme in spremembe monetarne politike). Glede na to, da je bil Abe tokrat v Jasukuniju navzoč le »napol«, prek ministrov in odposlanca z njegovo daritvijo, svet ugiba, da za zdaj ne želi tvegati popolne zaostritve odnosov s Kitajsko, najpomembnejšo gospodarsko partnerico Japonske (Kitajska je po pričakovanju japonskega veleposlanika v Pekingu nemudoma poklicala na zagovor). Obe državi se zavedata, da ne moreta druga brez druge: Japonska ne brez kitajskega izvoznega trga za svoje visokotehnološke izdelke in surovin, ki jih uvaža iz najštevilčnejše države na svetu, Kitajska pa ne brez japonskih kupcev in japonske visoke tehnologije, brez katere bi bilo marsikateri izdelek nemogoče narediti.

Dr. Mong Cheung, ki je na tokijski univerzi Waseda doktoriral na temo pomena svetišča Jasukuni v kitajsko-japonskih odnosih, meni, da je glavni razlog, da Abe v četrtek ni odšel v Jasukuni, pritisk ZDA. Japonski mediji so nedavno poročali o slutnjah ZDA, da bi odhod premierja v Jasukuni do te mere zaostril odnose med Japonsko in Kitajsko ter Japonsko in Južno Korejo, da bi to škodilo strategiji Washingtona do pacifiškega območja. S tem, ko se je vzdržal obiska, je na drugo stran Pacifika poslal signal, da poskuša storiti vse, da bi se odnosi med Tokiom in soseščino izboljšali. Domnevno spravno naravnani državnik bi tako lahko nemara celo izposloval nadaljnjo podporo Američanov v japonsko-kitajskem ozemeljskem sporu zaradi otočja Senkaku/Diaoyu.

Po prepričljivi zmagi Liberalnodemokratske stranke na julijskih volitvah v zgornji dom parlamenta Abe (za zdaj) torej ni stopil na mino Jasukunija. Zdi se, da razmišlja dolgoročno. Če je z obljubami in ukrepi za oživitev gospodarstva dobil volitve, pa se abenomika spreminja v priročno orodje za uresničitev njegovih političnih sanj – revizijo ustave. To so po koncu druge svetovne vojne, menda precej rokohitrsko, spisali Američani; še posebej problematičen za Abejevo vizijo nove Japonske je 9. člen, po katerem se država odpoveduje vojni kot suvereni pravici, prav tako pa se odreka vzdrževanju stalnih kopenskih, zračnih in pomorskih sil. Po konservativni interpretaciji ustave Japonska s svojimi tako imenovanimi samoobrambnimi silami – ki so ravno prejšnji teden dobile svojo največjo vojaško ladjo doslej, uradno namenjeno humanitarnim nalogam – ne bi smela sodelovati niti pri kolektivni obrambi zaveznic, če bi te bile napadene. Takšna omejenost je, kot menijo Abe in njegovi privrženci, povsem skregana s sodobnimi mednarodnimi odnosi in Japonski onemogoča, da se ji prizna status, ki ji pripada v mednarodni skupnosti.

Vprašanje sprave

Enačba ima precej neznank. Abe tako preračunava in išče ravnotežje med tradicijo in sedanjostjo, kapitaliziranjem volilnega uspeha in svojimi dolgoročnimi političnimi cilji ter hkrati dobrimi odnosi z ZDA, ki jih noben japonski politik ne more zanemariti, saj so za vsakega japonskega državnika pomemben vir politične legitimnosti. Če bo iz Washingtona v teh dneh morda prišel signal, da zadeva Jasukuni vendarle ni tako pomemben člen v azijskem večkotniku, kot se zdi Kitajcem in Korejcem, ni izključeno, da se Abe oktobra, ko bodo v Jasukuniju obeležili jesenski festival, ne bo zadovoljil zgolj s tem, da tja prek odposlanca pošlje obredno daritev. Šinzo Abe je Jasukuni, ki ga japonska cesarska družina ne obiskuje zaradi tam počivajočih duš vojnih zločincev, brez velikih pomislekov obiskal že lani kot vodja opozicije. Tedaj je dejal, da obžaluje, da ga ni obiskal tudi leta 2006, ko je bil prvič na premierskem položaju.

Še ena reč je zgovorna. Abe je bil ob četrtkovi obletnici v spomin žrtev druge svetovne vojne slavnostni govornik v dvorani Budokan, ki stoji le streljaj stran od Jasukunija. Tam je, verjetno ne nenamenoma, prelomil tradicijo svojih predhodnikov, saj ni omenil gorja, ki ga je azijskim narodom zadala imperialna Japonska. Namesto tega je govoril o drugem delu resnice, o Japoncih, ki so v moriji izgubili življenje. Azijske države je omenil le, ko je opisoval, kako jim je Japonska nesebično priskočila na pomoč po letu 1945. Nenavadna retorika za nekoga, ki si menda prizadeva za spravo s sosedi. Mrtvi morda, kot pravi uvodoma zapisani pregovor, res ne pripovedujejo. Zato pa, če je to priročno, o mrtvih toliko raje govorijo drugi. Ne le na Japonskem.