Liberalna Jugoslavija in v njej Dalmacija in Istra so bile ena najbolj priljubljenih destinacij svetovnih nudistov, čeprav niso samo oni pogumno snemali krpic: moji starši – mati uslužbenka in neprakticirajoča vernica, oče ključavničar in prakticirajoči komunist, torej niti malo revolucionarno navdahnjena in povsem zunaj miselnih tokov svetovne seksualne revolucije šestdesetih – sta v teh letih nas, otroke, vodila na plaže okoli Komiže na Visu, trdnjavi jugoslovanske vojne mornarice, kamor je bil tujcem vstop prepovedan in so bile nudistične plaže tako rezervirane samo za domačine. Tu smo skupaj s strici, tetami, sorodniki in drugimi kopalci, zvečine socialističnimi delovnimi ljudmi na zasluženem letnem dopustu, slekli s sebe vse in se goli predajali soncu.
Štirideset let pozneje taista Dalmacija in Istra mencata že, ko vidita moškega, golega do pasu, ki po pasji vročini tava po mestecu, kaj šele, ko na plaži zagledata golo človeško telo. Tujci vse večkrat protestirajo zaradi množice prepovedi, s katerimi jih mestni varuhi katoliške morale opozarjajo na pravila vedenja: nič golote, nič ekshibicionizma, nič nemoralnega obnašanja. Stvar je dosegla vrhunec, ko so vedno budni mediji s teleobjektivi z odprtega morja posneli svingerski party na priljubljeni nudistični plaži Punta Križa pri Rovinju. Začela se je prava hajka na nudiste, na plažo so postavili table s napisi, ki v štirih svetovnih jezikih obveščajo kopalce, da je »prepovedano vsakršno obnašanje, ki bi lahko prizadelo čustva lokalnih prebivalcev«, rovinjski župan pa je v ta namen najel prave pravcate uniformirane varnostnike.
Po Punti Križi tako danes križarijo postavni mladeniči z obritimi glavami in v črnih majicah z napisom »Security«. Uniformirani krepki moški na nudistični plaži resda niso nič novega: v srečnih sedemdesetih so podobno, čeprav malce bolj diskretno, po jugoslovanskih nudističnih plažah križarili pripadniki ljudske milice. V čem je bila razlika? Brkati miličniki niso varovali domačinov pred ponorelimi nudisti, ampak nudiste pred ponorelimi domačini, najpogosteje razvnetimi mulci, ki so iz grmovja ob plaži oprezali za golimi Čehinjami, Nemkami, Švedinjami in Jugoslovankami.
Nudisti so bili zaščiteni, njihova golota je bila del poletnega vsakdana in nihče se ni – dobro, razen tistih razvnetih mestnih mulcev v grmovju – zaradi tega pretirano vznemirjal. Samo lokalni župniki so pri nedeljski maši nekaj rogovilili o Sodomi in Gomori, a njih v tistih časih nihče ni jemal resno. Sicer pa je prav Bog s svojimi rokami ustvaril prve nudiste, in s tem bi bila vsaka razprava o morali z lokalnimi župniki – če bi se komu sploh dalo razpravljati z njimi – končana.
Že tedaj smo sicer vedeli, da tudi njim ta stvar ni povsem neprijetna. Kot jim konec koncev ni neprijetna niti danes.
Štirideset let pozneje tega istega vaškega župnika jemljemo smrtno resno in golo človeško telo je nenadoma umazano in grešno. Dvajset od teh štiridesetih let smo preživeli v temeljitem preučevanju najstrašnejšega od vseh grehov, zabredli v vojno, zločin, šovinizem in fašizem, brez predaha smo se pobijali na najrazličnejše načine, zasovražili smo, pregnali, diskriminirali in likvidirali vsakogar, ki je bil kakorkoli drugačen, ustvarili smo družbo, cepljeno proti vsaki empatiji in solidarnosti, ter na koncu postali humanoidi brez čustev. In se spravili na tiste, ki – glej čudo – »žalijo naša čustva«.
In kaj žali ta naša krhka čustva, nad koga s tako hudo prizadetimi čustvi pošiljamo uniformirane mišičaste bimbote? Nad nudiste! Nad golo človeško telo!
Res pa ni jasno, kaj je delo te nove »ljudske milice« – »iranske verske policije«, kot jo je posrečeno opisal lastnik lokala na Punti Križi. Biti na straži, da se ne bi gola kopalca, na primer, objela in poljubila? Ali še huje, da se ne bi kakemu kopalcu, obkroženemu z golimi ženskimi telesi, tista stvar – bog ne daj – malo premaknila in veselo poskočila? Pa da ga strogi »Security« s pendrekom užge po porednem organu? Da organ reda udari po organu nereda?
Kaj bo sledilo? Javne nemorale, ki žali naša čustva, ni samo na nudističnih plažah: bo »iranska verska policija« začela hoditi tudi po kinodvoranah ali pa, kaj jaz vem, razstavah? Ne bo. Ker namreč to že počne: v začetku poletja je v Kastvu pri Reki tamkajšnji župnik prepovedal slikarsko razstavo v razstavnem prostoru nekdanje – ponavljam, nekdanje – cerkvice Svete Trojice zaradi ženskega akta.
»A so normalni?« je pojasnjeval prečastiti Homeini. »Naj si najdejo drug prostor, primeren za takšne podobe!«
Lepo smo torej napredovali. Po srečnih, nedolžnih sedemdesetih letih v temnem mraku komunizma smo štirideset let pozneje postali konservativna, talibanska kultura, za katero so od vseh ljudi najhujši tisti – goli.