Širšo ameriško pozornost je prvič pritegnil že leta 1979 s provokativno kampanjo za župana San Francisca. S potegavščino je dreznil v sistem in norčavo razkrinkal korupcijo v meglenem mestu. V opravi jezikavega pajaca je še danes. S ploščo White People & The Damage Done je rojeni govorec pri štiriinpetdesetih letih jezen kot hudič. Zdi se celo, da najbolj doslej. S pikro metaforiko divjega zahoda besni čez svet, s stripovskim burkaštvom, zapapriciranimi sporočili in dramaturškimi preskoki iz ene vloge v drugo mobilizira s humorjem in razbija zlajnanost protestniške pridige. Z eno nogo je v norišnici, z drugo v cirkusu. Njegova družbena misel in kritika sta ostro podmazani z rockačino spremljevalnega benda, ki zveni, kot bi AC/DC žgali punk rock po kopitu Dead Kennedys. Frontmanovo pačenje, vreščanje, deklamiranje in ostala oratorska izvajanja so poudarjena s težkimi hardrockovskimi rifi, ki so zafrkljivo zabeljeni ali odrezavo zamenjani z jazzovskimi, country, rockabilly, swing, surf in hardcorovskimi eskapadami. Silovite skladbe so motivno nasičene in karnevalsko igrive. Biafrova ostrina in gostobesednost je zlita z bendom, ki se ni podredil njegovemu polemičnemu gobezdanju, ampak ga je speljal na svoj mlin in ga prisilil prečistiti punkrockovske eseje, kdaj pa kdaj tudi zamolčati. S tem je pridobil na konciznosti sporočila. Po vseh projektih je Biafra v kombinaciji z Guantanamo School of Medicine prišel do stalnega benda, ki se lahko kosa z najbolj divjimi projektili iz opusa Dead Kennedys.
Že prvenec The Audacity Of Hype pred štirimi leti in koncertni izkušnji na trboveljskem ŠklabFestu in v Kinu Šiška pred tremi leti so prepričali, da si je Jello Biafra za svojega abrahama izmislil najboljše darilo, bend za drugo polovico življenja. Novo gostovanje pri nas, v sredo na Trnfestu, pa prihaja k nam ob pravem času, tik pred vročo jesenjo. Nova plošča je namreč odličen soundtrack za čas in svet, v katerem nočemo več živeti.