Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
»Pred začetkom pisanja komentarja o obisku Velenja sem se pravkar (po naključju) vrnil s strokovne poti na Solčavsko. Preden nadaljujem, naj povem, da tako Šaleško dolino z Velenjem in Solčavsko dobro poznam. Tudi njuni turistični prizadevanji. Ne poznam pa tistega bistroumnega načrtovalca razvoja slovenskega turizma, ki je ti dve območji strnil v enotno regijo oziroma destinacijo in tako naredil še en okras na grenki turistični torti Slovenije. Združevati dve tako kulturno, geografsko in še kako različni območji je seveda tipičen primer nepoznavanja značilnosti naše države. Nekaj podobnega, kot berem v zapisu o obisku tokratnih gostov, da je Vila Bianca v Velenju 'več kot 150 let star fevdalni dvorec'.Ne vem, od kod ta podatek, toda tisti, ki je njegov izumitelj, je zagotovo manjkal pri kar nekaj urah pouka zgodovine. Morda so s prenovo te stavbe pred leti res poskušali narediti 'dvorec', ko so se odločili za vsemogoče preobleke njegove notranjosti. Zato pa si toliko bolj vesel, ko se gosta pohvalita, da sta v tem ambientu doživela popolno turistično uslugo in so jima zaposleni pripravili temeljit program enodnevnega spoznavanja Velenja. Ne glede na točke tega programa lahko rečem, da ima Velenje tri temeljne značilnosti, ki so vodilo vsakemu domačemu ali tujemu turistu. To so samo mesto Velenje z njegovo povojno urbanizacijo in arhitekturo ter največjim Brozovim kipom na svetu, odličen muzej premogovništva in izjemna, da ne rečem vrhunska čokoladnica Lucifer s kavarno enakega imena. In to je popolnoma dovolj, kljub jezeru z 'atraktivnim' pogledom na dimnike še enega briljanta sodobne slovenske politike, ki se mu reče Termoelektrarna Šoštanj, kulinarične ponudbe v restavraciji z nekoliko čudnim imenom Bianca gurmanka in 'tipičnim slovenskim kosilom' (?) ali koncerta neke skupine, ki tokrat izjemoma ni prišla iz držav nekdanje Jugoslavije, kar je siceršnja podoba sodobnega glasbenega okusa v Sloveniji. Ob pohvalah, ki sta jih izrekla gosta zaposlenim na velenjskem TIC, naj še posebej izpostavim njihovo upoštevanje hčerke gostov pri sestavljanju obiska Velenja. Upoštevanje različne starostne sestave je namreč zelo pomembna sestavina načrtovanja turističnih programov in očitno se v Velenju tega zavedajo. Manj se verjetno zavedajo gostinci, kaj je 'tipično slovensko kosilo', kar je sicer dokaj problematična oznaka, ki lahko kaj hitro privede do kulinaričnih stereotipov. Bolj kot iskanje 'tipičnih slovenskih kosil' bi se morali usmeriti v ponudbo lokalnih in regionalnih jedi, vključno z lokalnimi (pridelanimi) živili, iz katerih so posamezne jedi pripravljene. Škoda, da naša gosta nista podrobneje spregovorila o tem, kako so jima vsako jed predstavili, kar bi bilo v zvezi s povedanim še kako zanimivo. Glede slabih oznak, ki vodijo do muzeja premogovništva, se z gostoma popolnoma strinjam, vendar ta pomanjkljivost ne presega siceršnjega vtisa ob obisku velenjskega rudnika, ki je zares svojevrstno doživetje. V ponudbi slovenskega turizma imamo kar tri popolnoma različne rudnike; poleg velenjskega še mežiškega in idrijskega. Verjetno se jim bo pridružil še kateri v Zasavju. Vsekakor se oblikuje zanimiva tematska zgodba, ki bi morala biti deležna tudi večje promocijske pozornosti. Do takrat pa bo lahko izbrusil svojo vlogo v razmerju gost – natakar tudi natakar v restavraciji Jezero, ki ga v (gostinski) šoli niso naučili, da ima vedno gost svoj prav!«
Drago Bulc, predsednik Društva turističnih novinarjev FIJET Slovenija
»Navdušenje tokratnih izvidnikov nad Velenjem ponovno dokazuje, da je v Sloveniji vsak kraj lahko turističen. To še zlasti velja za Velenje, ki ga marsikje tudi v tujini poznajo samo po tovarni gospodinjskih strojev Gorenje. Morda bi veljalo prav zaradi mednarodne prepoznavnosti Gorenja razmisliti, da bi v tovarni uredili muzej vseh dosedanjih izdelkov, ki bi bil vsekakor zanimiv za oglede tako domačih kot tudi tujih turistov.
Sicer pa se mi je ob branju vtisov naših dveh izvidnikov, ki so ju tudi motili dimniki Termoelektrarne Šoštanj, porodila misel, da bi bilo za Slovenijo dolgoročno veliko bolj pozitivno ves denar, ki smo ga in ga še bomo porabili za novo termocentralo, vložiti v turistične projekte. Z velikanskimi sredstvi, ki jih bomo vložili v 'Šoštanj 6', bi lahko, če bi jih vložili v ekološke turistične projekte, spremenili splošno ne le turistično podobo Slovenije. S tem pa ne bi znatno dvignili le dohodkov od turizma, temveč tudi vsesplošen mednarodni ugled in prepoznavnost naše lepe dežele 'na sončni strani Alp'.«
Vito Avguštin, Dnevnik
»Po dolgem času smo na naši izvidnici naleteli tudi na takšen TIC, kakršni bi morali biti vsi. Kako lepo se sliši, ko izkušena popotnika, slovensko-tajski par, izjavita: 'Za čisto desetko!' Posebej izjemno se mi zdi, ker so mladi družini takoj ponudili program, prilagojen otroku. Sicer pa je v Velenju prav vse, kar so si ogledali ali obiskali, sodilo v kategorijo prijetna izkušnja. Na primer čokoladnica, pri kateri moram ponovno poudariti enkratno potezo gostiteljev: ker ene vrste sladkarij, ki so si jih naši izvidniki zaželeli, niso imeli, so jim v zameno prinesli kar pet drugih na račun hiše. Tudi obisk gradu, še posebno pa potem slovensko kosilo, ki je bilo v celoti, od postrežbe in prijaznosti do ambienta in seveda okusne hrane, ocenjeno kot presežek.
Muzej premogovništva je neverjeten in ponuja izjemno doživetje, manjka mu le tiso, na kar sta izletnika opozorila na koncu: muzej bi si zaslužil več medijske pozornosti. Zato tudi ne čudi drobna opazka, da ne bi bilo odveč, če bi bila kakšna usmerjevalna tabla ali oznaka več. Še sreča, da so bili v restavraciji, v kateri je slovensko-tajski par s prikupno deklico kosil, tudi zvečer enako prijazni in gostoljubni, sicer bi bil zadnji vtis tisti, ki ga je pustil natakar iz restavracije Jezero. Veste, v tem primeru nima pomena iskati vzroka ali opravičila za takšno obnašanje, ker tako nesramen normalen človek ne more biti, tudi če je slabe volje. Gre za natakarja, ki ne da je presegel vse rekorde v tem, kaj je naredil narobe, ampak je bil tudi do skrajnosti žaljiv. Gre za natakarja, ki gostu sicer lahko pokvari dan, lastnika pa lahko spravi na boben. To je tip osebe, ki je zato lastniki restavracij, bifejev, hotelov in podobnih turističnih objektov v nobenem primeru ne smejo zaposliti. Seveda to ne velja za primer, če želi lastnik poslovati izključno z izgubo in če uživa, ko gleda, kako vsak dan sproti težko zasluženi denar, ki ga je leta in leta vlagal, takšni in podobni natakarji mečejo z lopato v smeti. Šalo na stran – to niso heci. Mogoče nasvet: tudi v Velenju imajo srednjo gostinsko šolo, ki ji tam pravijo šola za storitvene dejavnosti; v knjižnici imajo kar nekaj knjig, tudi tiste za začetnike.«
Primož Žižek, direktor podjetja E-Laborat
»Velenje kot urbano središče savinjsko-šaleške destinacije ter kot pomembna mesta občina ima turistom veliko ponuditi. Spletno mesto ponuja obiskovalcem veliko zanimivih, deloma celo atraktivnih vsebin. Pohvalimo lahko informacijski vidik spletnega mesta, vključno s fotografijami, drugimi multimediji in tudi prisotnost v družbenih medijih. Kar pogrešamo, pa je temeljit premislek o prioritetah, prodajnih ciljih in o razvoju uporabniške izkušnje na spletnem mestu. Vsebine namreč omogočajo velik nadaljnji razvoj. Še posebno z vključevanjem deležnikov v razvoj strategije poslovanja turizma Velenja na digitalnih trgih. Zdaj uporabniške poti niso optimalne, ker tudi ni povsem jasno, katere zgodbe so najpomembnejše. To je problem vseh, ki majo veliko ponuditi. Glede na uredništvo, ki je očitno vpeto v dogajanje, bi bilo smiselno še nadgraditi družbeni vidik spletnega mesta in okrepiti prodajne aktivnosti ter jih narediti bolj merljive. Priporočamo tudi razvoj mobilnih funkcionalnosti.«