Zadnjih štirideset let, tudi z ustanovitvijo Slovenskega atletskega kluba leta 1970, predvsem pa zadnja tri leta po izvolitvi sem bil pogosto prisoten na terenu. Ljudje vedo, kdo sem. Prepričan sem, da bi od mene kupili tudi rabljen avtomobil. Se pravi, da me poznajo in mi zaupajo. Vedno sem bil enak in tudi nikoli nisem delal ceremonije iz dejstva, da sem diplomat. Vsi ljudje smo bratje in sestre in kot koroški Slovenci smo vsi ena sama velika družina. To mojo držo, povezano z zavzemanjem za naše pravice, so ljudje prepoznali v zadnjih letih in na tem sloni velik del mojega uspeha. Vesel sem tudi, da sem imel protikandidatko. Z mojim delom si v prihodnje želim pridobiti tudi zaupanje njenih volilcev in tistih, ki niso šli na volitve.
Ob sprejemu kompromisa glede dvojezičnih topografskih napisov je bil NSKS tisti, ki je moral najbolj stisniti zobe, saj je do tedaj najostreje zagovarjal koroškim Slovencem bolj ugodno rešitev. Če bi na sprejeto rešitev vprašanja dvojezičnih krajevnih napisov gledali z današnjimi očmi, se je takrat splačalo stisniti zobe?Podpisal sem krivičen kompromis, ki ni v skladu z državno pogodbo, zato ker nam je bilo v zameno zanj leta 2011 dano veliko obljub, tudi v pismeni obliki. Recimo tako imenovana občinska razširitvena klavzula, ki bi omogočila postavitev morda še kakih dodatnih 100 tabel v vaseh, ki vse izpolnjujejo kriterij ustavnega sodišča. To je presodilo, da za dvojezične napise zadošča, če v kraju živi 10 odstotkov Slovencev. Pri tem je treba razlikovati med z modro obrobljenimi tablami, ki prometno označujejo začetek kraja, v katerem velja omejitev hitrosti 50 kilometrov na uro, in običajnimi napisi, ki označujejo posamezna naselja. Prvih velikih modrih tabel žal ne bo več, druge manjše napise pa ta razširitvena klavzula še omogoča. Ta obljuba za dodatne napise je bila izredno pomembna.
Pomembno je tudi financiranje naše največje in po kvaliteti verjetno najboljše ustanove, glasbene šole, ki kot po tekočem traku dobiva nagrade na deželni in državni ravni. In še nekatere druge obljube smo dobili, ki pa žal tudi po dveh letih še niso izpolnjene. Vendar pričakujemo, da jih bo novi deželni glavar začel uresničevati. Sam bi danes morda kakšne stvari naredil drugače. Recimo, da zagotovo ne bi popustil pri tem, da se ni dosledno upoštevalo razsodb ustavnega sodišča in kriterija 10 odstotkov, vendar sem moral takrat stisniti zobe. Pri tem nisem imel nobene podpore. Bil sem sam. Zbor narodnih predstavnikov (to je najvišje telo odločanja v NSKS in sklepa o smernicah za delovanje organizacije, op. p.) pa je kompromis odklonil. Toda vzdušje v deželi se je zatem izboljšalo in danes je slovenščina bolj prisotna in bolj samoumeven del Koroške, kot je bila pred tem. V tem smislu se je kompromis izplačal.
Letos spomladi ste pri protikorupcijskem tožilstvu ovadili tedanjega deželnega glavarja Gerharda Dörflerja zaradi poskusa podkupovanja, češ da vam je v sklepnem delu pogajanj o dvojezičnih krajevnih napisih ponudil 500.000 evrov, če bi se v težavnih občinah, kot je Dobrla vas in Škocjan, odpovedali slovenščini kot uradnem jeziku. Kleine Zeitung je tedaj poročal, da sta tako Marjan Sturm (predsednik Zveze slovenskih organizacij) kot tudi Bernard Sadovnik (predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk) Dörflerjevo ponudbo razumela kot šalo. Kaj je bilo torej res: šala ali poskus podkupovanja?Če ti nekdo ponudi 500.000 evrov, da se odpoveš človekovim pravicam, je to zame osebno poskus podkupovanja. Sturmu in Sadovniku zamerim, da sta mi skočila v hrbet in to zadevo imenovala šalo. Vaši bralci morajo vedeti, da je avstrijsko ustavno sodišče leta 2000 določilo, da mora biti v občini Dobrla vas uradni jezik tudi slovenščina. In to je od tedaj naprej veljalo v dvajsetih vaseh, torej v vseh vaseh občine, in je tudi dobro funkcioniralo. Ker s poskusom podkupovanja ni šlo, so nas na koncu prisilili, da smo privolili v brutalno zmanjšanje. Zdaj je po zakonu slovenščina uradni jezik le še v treh namesto v dvajsetih vaseh. To zame ni nobena šala, temveč grobo kršenje človekovih pravic in pravno nasilje.
Sturm je takrat dejal, da skušate z ovadbo pred volitvami v NSKS pridobiti na svojo stran hardlinerje. Je imel prav?Mislim, da je s to izjavo hotel biti duhovit, in tega mu ne zamerim. Prav tako Dörfler in nekateri drugi, pa tudi časopisi. V narodu imam podporo in zaupanje baze. Takih trikov zato ne potrebujem. Dörflerjevo ravnanje sem hotel preveriti že prej, pa bi padlo v predvolilno obdobje. Deželni glavar bi v tem primeru izpadel kot mučenec. Prav tako nisem hotel tega storiti po volitvah, saj bi potem trdili, da sem čakal na izid volitev. Torej smo ovadbo vložili v petek, 1. marca 2013, dva dni pred koroškimi volitvami. Odločitev o novem predsedstvu in volitvah NSKS pa je padla šele v aprilu, torej eno z drugim nima nikakršne povezave. Gre pa za temeljno vprašanje: ali ti lahko politiki ponudijo denar – v šali ali brez nje – za to, da se odpoveš človekovim ali manjšinskim pravicam? Zadevo bom morda izgubil ali pa bo ustavljena, vendar sem hotel vedeti, kje pravno gledano živimo. Zame je to tudi stvar osebne in politične higiene.
Po izvolitvi za predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev ste napovedali, da bo organizacija sodelovala pri novelizaciji manjšinskega zakona in se zavzemala za uresničitev točk, ki so bile zapisane v memorandumu. Kot primer ste navedli rešitev financiranja glasbene šole oziroma razširitveno klavzulo za postavitev nadaljnjih dvojezičnih krajevnih napisov. To je izzvalo kritiko vodje svobodnjakov Christiana Raggerja, ki vam je v petek očital »podžiganje čustev« in pravi, da je vprašanje tabel zapečateno. Kaj ste mu odgovorili?Odgovoril sem mu, da naj prebere memorandum, ki ga je podpisal njegov strankarski tovariš Gerhard Dörfler. V njem je to izrecno zapisano. In celo to, da naj se ta klavzula o dodatnih občinskih napisih uredi v ustavnem rangu. In samo o teh napisih in oznakah sem govoril. Ne o »prometnih« modro uokvirjenih tablah. Kar pa zadeva »podžiganje čustev«, sem ga spomnil na dejstvo, da je prav njegov kolega v deželni vladi Dobernig še letos govoril o »pravih« Korošcih, kar je seveda pomenilo, da mi koroški Slovenci to nismo. Spomnil sem ga tudi na dejstvo, da je pred leti prav njegova stranka uvedla tezo, da naj bi bila Koroška enojezična. Da naj bi torej naša starodavna slovenščina izginila. Tedaj sem prepovedal Jörgu Haiderju, da me tika. Vprašal sem torej Raggerja, kdo je doslej v resnici »podžigal čustva«.
Dejali ste, da boste zahtevali virilni mandat. Lahko razložite, kaj je to virilni mandat in kaj bi pomenil za manjšino?To je čisto enostavno. Na Južnem Tirolskem ima najstarejša, toda tudi najmanjša narodna skupnost, Ladinci, zagotovljen manjšinski mandat v Južnotirolskem deželnem zboru. Tudi Slovenija ima širokogrudno rešitev za italijansko in madžarsko narodno skupnost. Nekaj takega naj bi bilo mogoče tudi na Koroškem. To so zame moderni prijemi, ki nikomur ne škodijo in so tem državam lahko le v ponos.
Kaj bo vaša najpomembnejša naloga v naslednjem mandatu?Najprej sem volilcem hvaležen za prvi »bazično demokratski mandat«, saj me je leta 2010 izbral »le« Zbor narodnih predstavnikov, torej 48 članov, zdaj pa blizu 2000 volilcev iz baze. Kot najbolj pomembne naloge vidim spremembo deželne ustave, ki bi omogočila virilni mandat, spremembo zakona o narodnih skupnostih, popolno uresničitev v memorandumu danih obljub, ki so stare že več kot dve leti, morda ustanovitev štipendijskega sklada za najbolj nadarjene in socialno šibke, ustanovitev likovne šole po zgledu glasbene, tečaje narečne in knjižne slovenščine, še boljša organizacija in profesionalizacija Narodnega sveta in v zvezi s tem ustanovitev kompetentnih skupin za pravna in gospodarska vprašanja, medije, kulturo, šolstvo...
Tudi skupno zastopstvo manjšine ostaja naš cilj. Ker bo sredstev za manjšino vedno manj, bi morali razmišljati tudi o ustanovitvi slovensko-koroškega računskega sodišča, ki naj bi dalo oceno o smotrni uporabi podpor, ki jih dobivamo recimo iz Slovenije. Najbolj pomembna pa se mi zdi pomladitev Narodnega sveta. Če ta uspe, bom najbolj srečen. Obeti so dobri, saj v Zboru narodnih predstavnikov še nikoli nismo imeli toliko mladih in žensk. Potem bom z mirno vestjo prepustil vodstvo novim generacijam.