S Colemanom, ki je eden redkih glasbenikov z avant-novomuzične scene, ki se je rodil v New Yorku, je približno takole. Vsi iz »krogov«, specializirani novinarji, glasbeniki in občinstvo, priznavajo, da je eden redkih genialcev, ki zna združevati in artikulirati na videz »nezdružljivo« alterpop senzibilnost z resnim komponiranjem, jazzovsko vitalnost z nedolžno otroško hrupnostjo (recimo ob igranju električnih orgel in sintetizatorjev), branje Ellingtona skupaj s svojim počez zafrknjenim in dvoumnim samorazumevanjem »judovstva«, minuciozno igranje skladb Jellyja Rolla Mortona (tudi na koncertu v Ljubljani), ki jih popolnoma obrne na glavo. Fraza, ki (p)ostaja njegov življenjski moto in podlaga – alibi za vse rabote, je Borgesova »dvoumnost bogastva neizmerne bližine istega«. Leta 1998 je tako naslovil tudi svoj album kompozicijskih in duhovitih glasbenih akrobacij, ki jih je odigral – spet značilen Colemanov pristavek – s svojim orkestrom Selfhaters.
Premalo poudarjena odlika newyorških avantmuzičistov, starejših in mlajših, ki so jim prvi mentorji, je, da se v neizprosni bitki individualistov, drž in tipanj v ohlapnih kolektivnih koalicijah nenehno samoizobražujejo, reflektirajo lastno početje in so pretirano neizprosni do samih sebe. Anthony Coleman (r. 1955) po svoje kar pooseblja ta tip muzičista, obnorelega enciklopedista tradicionalne in ultramoderne kulture, izjemno hitrega misleca, ki preskakuje in povezuje različne linije misli in formalne ravni, tudi glasbene.
Magister moderne kompozicije in improvizator/glasbenik, ki bo v enem popoldnevu preskočil s študija skladb Mauricia Kagla na interpretacijo jazzovskih klavirskih kosov Herbieja Nicholsa je torej priobčil nov album, naslovljen po predzadnjem filmu velikega japonskega režiserja Jasudžir Ozuja. Druga »filmska muza«, iz katere je črpal občutje in občutek za strukturiranje poteka skladb, je iranska, Abbas Kiarostami. Izrecni glasbeni skladateljski referenci pri približevanju in odmikanju od dvoumne istosti, radikalnega neposnemanja sta oče ameriškega »alterminimalizma« Morton Feldman in Giacinto Scelsi, italijanski moderni skladatelj, čigar dela v svetu doživljajo v zadnjem desetletju pravi revival. Ob nekaj zafrknjenih zasukih, kot je navdih v eskimskih poimenovanjih vrst snega, je Konec poletja preprosto eden najbolj dovršeno nekompletnih albumov moderne komorne muzike, kar se jih da slišati v zadnjem času. Del je Coleman odigral s svojim manjšim bendom Survivors Breakfast, en kos je solo za klavir, dva pa za veliki orkester, v katerem so gojenci bostonskega konservatorija za novo glasbo, kjer poučuje in vzgaja nove glasbene mislice in praktike. To je izredno zahteven in obenem poslušljiv album, »poslušljiv« v starodavnem pomenu avdicije – »učenja skozi poslušanje« vseh referenčnih plasti v muziki, ki je polna čudovite napetosti, elips in preskokov, ki se iztečejo v izzven in daljše razsežnosti glasne tišine. Toliko o »koncu poletja«, ki je v filmu in vsakdanjem življenju zoprna prispodoba.