Polemika med Združenjem zdravstvenih zavodov in Zdravniško zbornico Slovenije, ali bi bile nove koncesije za zdravstvo škodljive ali koristne, je v minulih dneh spomnila na globoke zakonske luknje. Kriterije za podeljevanje koncesij sicer nekoliko zaostruje predlog novega zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bo v javni razpravi do konca meseca. Tudi tokrat pa poskus, da bi napravili nekaj več reda, spremljajo diametralno nasprotna stališča v stroki in civilni družbi.
Manj ekscesov pri odločanju o koncesijah?
Glede na novo zakonodajo naj bi koncesije v prihodnje podeljevali predvsem, kadar javni zavodi ne zadostijo potrebam, spremembe pa bi lahko tudi sicer bistveno vplivale na odločanje o vlogah zanje. Na nedorečena pravila igre je pred dvema letoma na primer opozoril nadzor, ki je pokazal, da zavod profesorja dr. Tomislava Klokočovnika ni imel ne prostorov, ne opreme, ne kadrov, ki bi omogočili operacije, za katere je dobil koncesijo. Po novem naj bi bila podelitev koncesije odvisna tudi od tega, ali prosilec izpolnjuje prostorske in kadrovske pogoje. Tudi podeljevanje koncesij v nasprotju z mnenjem zdravstvene blagajne, za kakršnega so se v aktualnem mandatu ministra za zdravje Tomaža Gantarja odločili pri dr. Marti Macedoni Lukšič, bi bilo po novem manj verjetno. Predstavniki financerja oziroma zdravstvene blagajne bodo glede na zakonski predlog ob predstavnikih občin in ministrstva za zdravje namreč v razpisnih komisijah, ki bodo odločale o koncesijah.
Nova je tudi možnost, da lahko poleg občin tudi ministrstvo za zdravje podeli koncesijo za osnovno zdravstvo (doslej so jih podeljevali le za sekundarno raven oziroma bolnišnično zdravstvo). Uporabili naj bi jo takrat, ko bi se sicer poslabšala dostopnost za bolnike. Ob tem naj bi koncesije podeljevali za obdobje 25 let, koncesionar pa iste dejavnosti ne bi več smel opravljati še v javnem zavodu.
Medtem ko so v zdravniški zbornici opozarjali, da zasebne zdravnike zakonski predlog peha v še bolj podrejen položaj v primerjavi z javnimi zavodi, so v Gibanju za ohranitev javnega zdravstva poudarili, da bi smeli koncesije podeljevati le v osnovnem zdravstvu ob veliki oddaljenosti ljudi od zdravstvenega doma, in to za največ štiri leta. Da dodatne koncesije niso rešitev za slovensko zdravstvo, te dni ugotavlja tudi Združenje zdravstvenih zavodov.
Jabolko spora tudi popoldansko delo
Koncesije pa niso edino jabolko spora v novi zakonodaji. Medtem ko so v Iniciativi zdravnikov opozarjali na pasti popoldanskega dela v drugih ustanovah, na primer zaradi nevarnosti preskakovanja čakalnih vrst, je med delom zdravnikov predlagana omejitev popoldanskega dela zunaj »matičnih« zavodov na šest ur tedensko sprožila nejevoljo.
Stališča se razhajajo tudi pri združevanju bolnišnic in zdravstvenih domov, ki so se jim v preteklosti v lokalnih okoljih že večkrat uprli politika in prebivalstvo, pa tudi posamezni zdravniki. A vrhovi posameznih strok v zdravstvu v zadnjih letih vse bolj opozarjajo, da je pomemben pogoj za kakovostno delo tudi dovolj visoko število zdravljenih bolnikov. Tokratni zakonski predlog predvideva, da bi se združevali zdravstveni domovi, ki ne morejo opravljati vseh predpisanih funkcij, bolnišnice pa bi se povezovale v zdravstvene centre. Ideja, ki je sprožila »upor« v lokalnih okoljih, torej ostaja, a tako burnih odzivov kot pred leti za zdaj ni. Verjetno tudi zato, ker v zakonskem predlogu ni načrta, kje bi združevali.