Marija Mojca Pungerčar (1964), ki je letos prejela Jakopičevo priznanje za nacionalne dosežke v likovni umetnosti, ta čas zbira prijave na delavnico Socialdress – Moč ljudem. Delavnica je del projekta Socialdress, ki teče že od leta 2006.

Posebnost tokratne delavnice, ki bo potekala v zadnjem tednu avgusta v RogLabu, je, da bodo udeleženci na oblačila vezli slogane z vseslovenskih ljudskih vstaj, na koncu pa se bo kolekcija tržila po neprofitnih cenah. Sicer pa ima projekt vse poteze umetniške interdisciplinarnosti, združuje namreč tradicionalne rokodelske veščine, sodobno tehnologijo, modo, družbeno angažiranost, aktivizem in socialno podjetništvo.

Prednost pri udeležbi imajo tokrat brezposelni. Kakšen cilj zasledujete?

Cilj je, da znanje pride do tistih, ki ga najbolj potrebujejo, zato prednost dajem brezposelnim, in tistim, ki želijo osvojiti nova znanja za kakšne ustvarjalno-podjetniške ideje. Mislim, da je sodobna veziljska tehnologija, ki je računalniško podprta, za to primerna. Nekaj prijav sem že dobila. Nekateri so brezposelni, drugi bodo vsak čas, nekateri pa so zaposleni, vendar iščejo nove izkušnje.

Izdelki, kot so oblačila z vstajniškimi slogani, bi utegnili pritegniti kupce. Na kakšen način boste izdelke tržili?

Oblikovali bomo tako ceno, da si bodo ljudje izdelke lahko privoščili. Izdelki bodo šli najprej na razstavo v galerijo Alkatraz, tam si jih bodo ljudje že lahko ogledali in si kaj rezervirali.

Če želi ustvarjalec pri nas svoje izdelke neprofitno prodajati, kam jih lahko ponudi?

Pri nas se ni razvil koncept muzejskih trgovin kot v tujini, kjer bi lahko tudi umetniki prodajali maloserijska umetniška dela. Take trgovine bi nam, ustvarjalcem, lahko olajšale pot do kupcev. Če umetnik ponudi dela po neprofitnih cenah, izkupiček ni velik, v takem primeru gre prvenstveno za komunikacijo z občinstvom.

To bi javnim zavodom bržkone lahko diktirala kulturna politika, ne pa da je to stvar presoje v zavodih.

Merila za prodajo po muzejskih trgovinah so precej povezana s tem, koliko so izdelki turistično zanimivi. Res pa je, da bi sedaj, ko so kulturne industrije na tapeti, muzejske trgovine veljalo vključiti v strategijo.

Kako gledate na sintagmo ustvarjalne industrije, ki ni nič drugega kot bolj podjetniško zveneče poimenovanje nečesa, kar že obstaja?

Tu gre za poskus podeliti koristnost umetnosti in kulturi. A ustvarjalne industrije gotovo niso rešitelj slovenske kulturne politike. Nisem pa a priori preveč kritično nastrojena, zato ker vsaka novost lahko spodbudi tudi kaj dobrega. Vendar to ne bi smelo potekati na račun drugih področij umetnosti in kulture.

Za ustvarjalno industrijo je zainteresirana predvsem kulturna politika. Kako pa zainteresirati gospodarstvo?

Dosti lažje bi bilo, če povezav z gospodarstvom ne bi vzpostavljala le kultura, ampak bi bil to strateški cilj dveh resorjev. A to je slabost kulturne politike na splošno, ker se tudi drugi problemi, ki se tičejo kulturnikov, redko rešujejo medresorsko. Država bi morala kulturo prepoznati kot relevantnega partnerja tudi pri socialnih vprašanjih, trgu dela, gospodarstvu.

Ste si kot interdisciplinarna umetnica veliko obetali od za zdaj neuspešnega projekta prenove tovarne Rog?

Mene zanima predvsem možnost produkcijskih prostorov za različne tipe ustvarjalnih dejavnosti. Mnogi umetniki nimamo prostorov za delavnice, ateljejsko delo, skladišča. Depoji bi lahko bili skupni za več ustvarjalcev, tako bi se stroški porazdelili.

Mestna občina Ljubljana te dni v brezplačno uporabo oddaja več kot 300 poslovnih prostorov.

Nedolgo nazaj sem se zanimala za možnost najema ateljeja, ki bi bil odprt tudi za javnost. A bilo je rečeno, da do nadaljnjega ni možnosti, razen v bivši občini Šiška, kjer pa so stroški upravljanja hiše precej visoki.

Bi moral to vprašanje obravnavati tudi Nacionalni program za kulturo 2014–2017 (NPK)?

V njem so omenjeni ateljeji za vizualne umetnike, ni pa jasno, na kakšen način naj bi jih ministrstvo upravljalo. Upam, da merijo na povezavo z lokalnimi skupnostmi, kar bi bilo edino smiselno, saj so prostori v lasti lokalnih skupnosti. Smiselno bi bilo tudi, da bi se uredilo enoten in transparenten način upravljanja in dodeljevanja teh prostorov.

NPK predvideva reformo trga dela v kulturi z ukrepi, ki naj bi spodbujali večjo pretočnost med javnim sektorjem in samozaposlenimi v kulturi. Kako gledate na te ambicije kulturne politike?

Redno zaposlenim kulturnikom je že zdaj lahko zanimiv prehod med samozaposlene, zlasti v primeru, če si lahko obetajo plačane prispevke iz državnega proračuna. Če lahko nekdo, ki je zaposlen, vpliva na to, da ga npr. njegov delodajalec formalno »odpusti«, bo upravičen do nadomestila za brezposelnost, po zakonu pa tudi do odpravnine. Ko bo to počrpal, se bo samozaposlil in prejel še subvencijo za samozaposlovanje, ki zdaj znaša 5000 evrov. In morda bo tudi kot samozaposleni še naprej vzdrževal redno honorarno razmerje s svojim bivšim delodajalcem. Tako bo le fiktivno na trgu dela. In tako tudi ne bo sproščeno delovno mesto za nekoga drugega. Zdi se mi, da pretok v to smer spodbuja tudi predlog ministrstva za kulturo za spremembo 83. člena Zujika, ki uravnava »avtomatizem« podaljševanja pravice do prispevkov samozaposlenih v kulturi nekaj let pred upokojitvijo. Po tem predlogu se zaposlenemu, ki se nekaj let pred upokojitvijo odloči za status samozaposlenega in pridobi pravico do plačila prispevkov, leta zaposlitve obravnavajo enako kot leta samozaposlitve. Mislim, da bo ta nabor ugodnosti znal prepričati zaposlene, tudi tiste iz javnega sektorja.

Nekoliko drugače je s pretočnostjo v obrnjeni smeri. Ministrstvo doslej ni predstavilo ukrepov, s katerimi jo želi doseči.

Seveda, kje najdeš samozaposlenega, ki lahko pride pod takimi pogoji do zaposlitve in upokojitve? Prvič, veliko samozaposlenih kulturnikov nima »večinskega naročnika«, ki bi potem prekinil sodelovanje, kar bi jim omogočilo, da pridejo na zavodu za zaposlovanje do nadomestila za brezposelnost. Na nobeno odpravnino ne morejo računati, pripada jim samo subvencija ob registraciji dejavnosti. V eno smer verjetno ne bo problem zagotoviti pretočnosti, v drugo smer bo težje.

Na ministrstvu si za cilj zadajajo povišanje števila samozaposlenih v kulturi in zaposlenih v zasebnem sektorju v kulturi. Menite, da bodo številke v resnici rasle?

Ministrstvo ne predvideva večanja števila samozaposlenih s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost, pač pa povišanje števila tistih, ki si sami plačujejo prispevke. Ampak tako pričakovanje po mojem mnenju ni preveč realno. Samozaposlitev v kulturi je privlačna v glavnem z vidika možnosti pridobitve pravice do plačila prispevkov.

Kateri ukrepi bi tak status končno naredili privlačen?

Za samozaposlene bi bilo treba urediti enake pravice, kot jih imajo zaposleni, npr. pri bolniškem dopustu in nadomestilu za čas brezposelnosti. Drug tak ukrep pa je pravkar zunaj, kot spodbuda za zaposlovanje mladih. Za vsakega na novo zaposlenega mladega do 30 let država zagotavlja dve leti oprostitve plačila prispevkov. Če je v kulturi cilj samozaposlovanje, bi se ta ukrep lahko obrnjeno apliciral na samozaposlene v kulturi in za mlade samozaposlene uveljavil spodbudo dveh let oprostitve plačila prispevkov brez izpolnjevanja meril obetavnosti in izjemnih rezultatov, ki jih mladi težko dosežejo.

Kadar potrebujemo samozaposleni ali novinarji, ki pokrivamo področje samozaposlenih v kulturi, zahtevnejše informacije, se obrnemo na Artservis, na vas, saj nam na pristojnem ministrstvu mnogih stvari ne znajo razložiti. Celo z ministrstva se pogosto obračajo na vas. Kaj nam to pove?

To vlogo, ki jo opravljam iz ljubiteljstva, bi morali na ministrstvu sistematizirati. Novi NPK sicer predvideva ustanovitev javne agencije za samozaposlene in zaposlene, še ene organizacije posrednikov med temi in onimi, ki bo veliko stala, a bojim se, da pravega stika z bazo ne bo imela. Mogoče bi se približala učinkovitosti, če bi se zasnovala v dialogu in sodelovanju s tistimi, ki se s tem področjem že ukvarjamo.

Marija Mojca Pungerčar vizualna in interdisciplinarna umetnica