Medtem ko vlade in menedžerji zategujejo pasove, maske padajo. Protesti in državni teror se mešajo s procesi, obsodbami, novimi aferami. V njih nastopajo v glavnih vlogah politiki, tajkuni, duhovščina, vojaki, novinarji, agenti, smrtniki. Preveč je za naštevati, ne morem se pa izogniti Manningu, Assangeu in Snowdnu, saj so storili korak, za katerega so vedeli, da bo obravnavan kot protizakonit, protiustaven, protidržaven, terorističen akt. Četudi so bili naivni, so bili odkritosrčni in odgovorni do svojih sodržavljanov in državljanov sveta. Razkrinkali so sleparije, potvarjanja, vohunjenje. »Zato postopki proti Manningu, Snowdnu ali Assangeu niso le ali predvsem procesi proti njim. So postopki, ki naj bodo predvsem v poduk in opozorilo vsem drugim desettisočim, stotisočim uslužbencem, ki imajo opravka z zaupnimi informacijami. Da jim ne bi kdaj padlo na pamet, da bi, če zagledajo kaj, kar je preveč za njihov želodec, informacije bruhali medijem.« (A. Brstovšek, Dnevnik, 30. 7. 2013) So v poduk vsem nam!
»Gre za zadnji Trnfest, kot ga poznamo. KUD France Prešeren, društvo, ki domuje v tej hiši in skrbi za to dvorišče, se je znašlo v nezavidljivem finančnem položaju. Ni to stvar zadnjih par let, ampak stvar zadnjih dvajsetih let. Ta dolg se je nabiral in žal je tako, da se danes vse začne in konča pri financah,« so bile otvoritvene besede v letošnji »zadnji Trnfest«, ki se neokusno oglašuje s Kudovo nesrečo.
Že dolgo so po ljubljanskih kuloarjih krožile zgodbe o njegovi stiski. Slišalo se je marsikaj, a nič uradnega in nihče ni storil ničesar. Indic, da se nekaj slabega kuha, je bila njegova vključitev v Ustanovo nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. Ko je prišla pomlad, je bilo le javno obelodanjeno, da je v škripcih in da se je društvo za odplačilo dolgov (okoli pol milijona evrov) odločilo prodati svojo stavbo. Sprožena je bila akcija za njegovo ohranitev, hiša z obnovljeno streho, ki ni edini vzrok za nastali primanjkljaj, pa bo naprodaj jeseni, po Trnfestu. Zakaj je Kud ves ta čas samozadostno ždel v rdečih številkah, jadikoval nad pripiranjem pipic, molčal o vsem skupaj? Nad glavo si bom nakopal črne oblake jeze in točo, debelo kot kostanj, ampak če tako močno želimo spremeniti svet okoli sebe, je treba reči bobu bob in začeti pri sebi.
»Najbolj običajna oblika zanikanja je, da o nečem molčimo. Drugačen način pa je, da govorimo le o eni plati zadeve, nič pa o drugi. Prav to se že od začetka prosulega projekta TEŠ 6 dogaja tudi v Sloveniji.« (R. Salecl, Sobotna priloga, 27. 7. 2013) Obrazci se ponavljajo in »potreba po novem odrešeniku je seveda prikrivanje soodgovornosti za nastalo situacijo. Je pozabljanje lastne udeležbe v bedi preteklega. (…) Ah, tovarišice, bratje, soodgovorni ste zanje! Dovolj je sprenevedanja. Čas je, da si drug drugega pogledamo od blizu.« (Gregor Kosi, Maribor brez okovov, Objektiv, 6. 7. 2013) Bolj kot sistem bi se morali spremeniti ljudje, a homo sapiens sapiensu to očitno ni sojeno.
