Potem se že proti večeru ali zvečer zgodi nekaj še hujšega. Najavijo jih, tokrat po televiziji. Spet z malo dramaturgije, spet z glasom slutnje, da bo zvečer sam hudič prijezdil v nacionalno hišo in odmeval tako, da bomo lezli pod postelje. Ali debelo zijali, kar komu drago. Najave oddaje, kjer vse odmeva od resnice, pravice in tako naprej, so muke peklenske. Kaj bo nekoč športni šovmen tokrat zabelil? Kako bo poduhovičil ali vsaj namignil? Kaj nam tam pred osmo najavlja za deseto uro, da bomo otrpli sedeli pred ekrani in čakali na zveličanje? Ali pa tisti drugi, pronicljivi, udarni glas, ki (kot bi polena sekal) naseklja teme, vprašanje, odgovore, sogovornike, da me ima dobesedno vedno, da bi prosil, če je vse to odmevanje lahko takoj, tisti trenutek, ne potem čez dve uri! Da jih zmelje kot meso v mesoreznici in pri tem dvigne svoje obrvi…
Seveda pa se v nacionalnem mediju katastrofičnost jemlje po kapljicah v primerjavi s poplavo katastrof v obliki nezaslišanih senzacij, grozljivih malverzacij, strašnih demonstracij, osupljivih… -acij, ki jih ponudijo tisti, ki jih ne plačujemo z elektriko vred.
Včasih me ima, da bi po teh najavah novih in novih katastrof stekel na ulico in tulil, da naj že pride konec sveta, da naj pride vsaj bruseljska trojka (znam jih našteti, znam – vse tri hudiče v človeški podobi), da naj vse zaprejo, vse razkrinkajo, da ne (z)morem več! Ko slišim te preteče glasove, to dramo v ušesih, ko gledam te zavijajoče oči, porogljive nasmehe, preteče prste, se mi zdi pekel bližje kot kdaj koli. Ni novice, če ne rožljajo lisice, če ljudje niso – oprostite – prasice, če nismo vsi za pekel ali vsaj za v vice, če…
Znanilci katastrof vseh vrst so zdaj v modi. Ves dan me imajo v rokah. Ja, pa kaj hočem: tak je svet. Taka je ta naša deželica, taka država, taki smo Slovenci in Slovenke. Zaslužimo si dramatične in preteče najave. Prav je, da nam sleherni dan dopovedujejo, kako slabo državo smo naredili, kako z njo ravnamo in kako ona z nami, kako slabi ljudje se rojevamo pod Triglavom, kako smo vsi barabe, še fajmoštri niso izjeme…
A moje stiske še ni konec, ko preživim in zdržim vse te dogodke in njih odmeve, ko se zvrstijo katastrofičarji vseh vrst (od vremena do športa, da o politiki in gospodarstvu ne pišem več). Potem namreč začeblja mili otroški glasek in reče: »Oči, zdaj pa prosim eno res lepo našo pravljico!« Kdo bi odrekel bitjecu, ki še ne doživlja mučilnih uric popoldne in zvečer?
Takole sem začel zadnjič: »Nekoč so živeli ljudje, ki so se imeli radi in so se spoštovali. Pomagali so drug drugemu, navezani so bili na deželico, kjer so živeli, in državo, ki so jo imeli. Slabe stvari so skušali izboljšati…« Pa me je glasek prekinil kaj hitro in odločno: »Ne, ne tako čudno, kakšno našo mi povej! Saj imamo tudi mi pravljice, a ne?«