Sekljanje in pasiranje mi je prišlo na misel ob branju intervjuja z ministrom za kulturo in njegovem dopisovanju z Asociacijo nevladnih organizacij. »V rebalansu proračuna 2013 smo zmanjšali sredstva javnim zavodom, sredstva za nevladne organizacije in samozaposlene pa smo pustili na enaki ravni. Niti za evro jim nismo zmanjšali sredstev, in to odločitev znam zagovarjati kadarkoli,« je povedal minister dr. Uroš Grilc v intervjuju za Mladino 2. avgusta letos. Ob letu osorej bo težko podal isto izjavo z novo letnico. Pred intervjujem je ministrstvo za kulturo objavilo programski razpis za nevladne organizacije za obdobje 2014–2017. Če je v preteklosti 42 nevladnih organizacij dobivalo programska, večletna sredstva, jih bo sedaj 32. Deset manj. Najbolj so zarezali v uprizoritvene umetnosti, od 14 organizacij jih bo vsaj šest ostalo brez sredstev. »Nekoliko nenavadno gre brati tudi zmanjšanje tako obsega sredstev (za obdobje 2010–2013 je bilo podeljenih 3,570.000 evrov, za obdobje 2014–2017 pa je predvidenih zgolj 2,786.000 evrov) kot omenjeno (radikalno) zmanjšanje števila dobitnikov razpisa z usmeritvami osnutka novega NPK in tudi siceršnjih najav v koalicijski pogodbi sedanje vlade, da bo osrednji fokus ministrstva za kulturo na nevladnih organizacijah in samozaposlenih v kulturi, torej na izboljševanju položaja obeh skupin. Hkrati podatki jasno kažejo, da že sedaj nevladne organizacije v kulturi prejemajo resnične drobtinice v primerjavi s sredstvi za druge sektorje v kulturi, denimo za javni sektor. Z novim razpisom pa se jim ponovno jemlje, resnično ne prvič, vendar smo verjeli obljubam in smernicam osnutka novega NPK, da bo poslej na tem področju drugače,« piše v pismu Asociacije ministru.
V času med 2008 in 2011 so bila sredstva za nevladne organizacije rekordna, tudi črpanje iz evropskih sredstev za obnovo kulturno dediščino je cvetelo. Pa se ne spomnim, da bi takratna ministrica imela priložnost za piarovski intervju kjerkoli. Minister sicer strateško dviguje sredstva, piše lepo prihodnost mladim in vsi bomo srečni samozaposleni. Samo kaj, ko dokument še ni uraden, vmes se pa dogaja lajf. Ko bo lobotomično poletje prešlo v peklensko vročo jesen in bo vlada porezala še ostanke ostankov, bo najbrž dokument sprejet. Dobesedno bo padel v prazen prostor. Danes je to ena izmed zgodb v rezanju, sekljanju, pasiranju domačih (ne samo kulturnih) produktov.
In v flajš mašino je padla zgodba o cerkvenih poslih. Zemeljsko delo jih bo pokopalo, večno krajstvo pa rešilo. Nepremičnin naj ne bi prodajali. Kako bodo potem zakrpali enormno luknjo, vredno nekaj več kot milijardo evrov? Jo bomo mi, davkoplačevalci, preko slabih bank? Najbrž. Vse vlade do sedaj so prijazno in ponižno omogočile cerkveno finančno bohotenje, ji z denacionalizacijo vrnile premoženje, ki ga je cerkev uničila. A lahko, lepo prosim, speljemo ta čisti kirurški rez odločitve in popkovino dokončno in zares prerežemo. S hinavskimi in suženjskimi nasmehi politikov na foto terminih s predstavniki cerkve vred. Kulturniški rezi ne bodo ničesar rešili, država si ne bo opomogla, vrnitev cerkvenih dolgov pa bi naredila razliko. Opazno. Pred letom je bil aktualen Blejski otok, ki ga je država podarila cerkvi v upravljanje. Ob letu osorej se stanje rapidno slabša. Kaj jim bo vlada ponudila tokrat? Drobiž, ki so ga vzeli kulturnikom? Ali pa se bo zgodil obrat in bo cerkev prizadetim ob rezih v kulturo donirala hostije? Lačen si ful drugačen, bi lahko bil (tudi) slogan novega strateškega snovanja kulture.