Rojen leta 1941 v Ljubljani je vojno preživel za »žico okupirane Ljubljane«, zgodnje otroštvo pa v Varaždinu, kamor je bil oče, oficir XIV. divizije NOV, premeščen, nakar se je družina vrnila v Ljubljano. V Šiško. Kjer je sosedoval z nekaj mlajšim T. Domicljem, čigar mama je ob neki priložnosti bojda rekla: »Jazbinška poglej!« V zgodnjih šestdesetih je s skupino Albatros veljal za malodane prvega v deželi tej, ki je preigraval Shadowse in Beatlese. Čeravno mu je bil najbližji žanr dixieland. Ki je tedaj v primerjavi s šlagerji veljal za tako rekoč heavy metal, pravi. V njegovem bendu je bojda prvič zapel Bor Gostiša, zaradi Jazbinškovega benda pa naj bi v Ljubljano na lambreti iz Apatina neko zimo na avdicijo primotoriral tudi Djuro Penzeš, kasneje ključna bas kitara slovenske popevke. Za tiste, ki ne veste – Apatin je v Vojvodini, lambreta pa neke vrste vespa.
V partijo v »javnem interesu«
Poseben osebek torej. V partijo je na primer vstopil in iz nje izstopil dvakrat. Prvič leta 1968, potem ko je kot urednik študentske Tribune in predsednik Zveze študentov na arhitekturi »izgubil zaupanje v vsesplošno zmago zavesti in avantgardnost partije«. »Obenem je partija zahtevala ukinitev univerzitetnega komiteja, če Matevž Krivic ne odstopi kot organizacijski sekretar, edini sposoben dialoga z revijo Perspektive, Mitja Ribičič pa je seveda vedel, da bi bil dialog na intelektualni ravni izgubljen. Odstopil ga je na ključnem sestanku,« obuja spomine Jazbinšek. Vnovič je vstopil v sedemdesetih, ko je bil na občini Šiška že zaposlen kot urbanist. »Vstopil sem s prepričanjem, da se je treba združevati v javnem interesu, kar je urbanizem po defaultu.« Ob tem je postavil pogoj, da bo, v kolikor bo partija vnovič zastopala partikularne in ne javnih interesov, izstopil. In bojda je F. Popit hodil po hodnikih ter vpil: »Kdo je ta, ki bo partiji pogoje dajal?!« Precej ekskluzivno vedenje torej. »Ščitili so me samo argumenti. Javno ti ne morejo nič,« pojasnjuje danes. Drugič je izstopil leta 1986.
Ob tem, da je bil urbanistični in družbeni planer v socializmu, prav tako pa tudi nagrajeni oblikovalec ter inovator, ki je med drugim živel od opremljanja prostocarinskih trgovin, je največja poteza današnjega lika seveda stanovanjski zakon iz leta 1991. Zakon, ki je ljudem omogočil, da so lahko poceni odkupili družbena stanovanja. Medtem ko mu je obdarjeni živelj kakopak lahko zgolj hvaležen, to potezo manj cenijo tisti, ki te možnosti niso imeli, in pa kritiki, ki pravijo, da je poceni razprodal državno imovino. Sam odgovarja, da je bila poteza privatizacije brezmadežno pravilna, saj je vzdrževanje in obnovo stanovanj z države prenesel na ljudi, iz kupnin je bil ustanovljen stanovanjski sklad, država in občine pa so dobile kapital za nova stanovanja.
No, leta 1994 je moral Jazbinšek z mesta ministra (lista Zelenih) odstopiti. Razlogi ostajajo nejasni. Stvarnejši očitki so sicer leteli na to, da je njegov državni sekretar, ki je vodil vladni projekt za čistejši zrak, imel zasebno firmo podobnih poslovnih interesov, čeprav je Jazbinšek od njega zahteval, da se navezavam s firmo odpove: »Še danes ni nihče pojasnil razlogov. Upiral sem se klientelizmu oziroma Golobičevim klientom, sicer je pa finta mojega odstopa tudi v tem, da je bilo treba najprej žrtvovati enega svojih, torej mene, da se je čez mesec dni odstavilo Janšo,« razmišlja danes. Nekaj kasneje ga je vlada odstavila še z mesta predsednika upravnega odbora Ekološko razvojnega sklada, kar je našega junaka navedlo na potezo, ki jo bo v kasnejših letih ponovil še nekajkrat. Podal se je v tožbo, ki pa jo je izgubil, in s tem tudi dobrih 19 milijonov tolarjev zahtevane odškodnine.
Veteran sodnih bitk
Jazbinšek je v vsakem primeru veteran sodnih bitk. Tožb in ovadb. V obeh smereh. »Kar šele danes ponehuje biti psovka,« ocenjuje sodobnost, ki je po njegovem mnenju bolj naklonjena ovadbam. Njegova sodna bilanca zaenkrat ni ravno zmagovita. Zoran Janković je lani od njega iztožil 4000 evrov, ker bi naj v intervjuju trdil, da je goljuf. Februarja 2011 je proti njemu tožbo vložila tudi Lekarna Ljubljana kot zasebni tožnik, preiskava pa še traja, potem ko je on proti Lekarni vložil ovadbo zaradi nakupa prostorov za novo dežurno lekarno v stavbi Meksika. Leta 2008 mu je okoljski inšpektor hotel izreči globo zaradi domnevno lažne prijave nepravilnosti pri rekonstrukciji ceste ob Poljanskem nasipu nasproti Kapitlja. Gre za dogodek, ki primerno ponazarja Jazbinškov talent za skrajno resno ubadanje z malenkostmi, ki v kakšnem razvitejšem okolju ne čudi nikogar, v naših krajih se pa temu rado slabšalno reče »picajzlskost«. Opazil je, da rekonstrukcija širi cesto v nabrežje Ljubljanice oziroma da se izvajalec del – »tudi na takih projektih s strani župana Jankovića izčrpavani donator Vegrad« – ni držal projekta rekonstrukcije. Invalid v vozičku po tistem pločniku dejansko ne more.
Z županom Jankovićem je v stalnem duelu, vtis, da je doslej »vlekel krajšo«, pa zavrača z navedbo svoje zmage. »Če je seveda župan iz lastnega žepa plačal kazen za posek zaščitene platane na Krekovem trgu.« Da naš današnji junak izrazito nasprotuje gradnji garaže pod tržnico, bržkone ni treba omenjati, najbizarnejši moment duela z županom pa je slejkoprej tisti, ko so Jazbinšku preprečili vstop na nadaljevanje seje mestnega sveta, na kateri so razpravljali o projektu prenove kopališča Ilirija. Pot so mu zaprli varnostniki, medtem ko je on poklical policijo.
Vprašanje je, v kolikšni meri je za Jazbinškovo strastno oponiranje mestni vrhuški vzrok podžupan Janez Koželj. »Nimam emotivnega odnosa!« se zdrzne naš tokratni lik. »Koželju sem bil politični mentor. Bil sem predsednik Zveze študentov na arhitekturi, ko smo v odbor kooptirali dva mlada partijca, bruca. Eden je bil Peter Gabrijelčič, drugi pa Koželj, ki pa je kasneje postal profesionalni študentski funkcionar, s čimer je kar za lep čas 'izdal' arhitekturo. Šlo nam je za reformo študija, ne pa za politično funkcionarstvo.«
Jazbinšek je za ljubljanski vodilni dvojec zoprn lik v toliko, ker je urbanist in se kot tak spozna na gradnjo, gradnja pa je v Ljubljani, kot je splošno znano, izrazita preokupacija mestne vrhuške. Ko razmišlja o Stožicah na primer, omenja kolesarsko stezo ob Vojkovi, ki je na nekem mestu zmanjka. In medtem ko je marsikateremu športnemu navdušencu na poti na tekmo za to vseeno, saj s kolesom pač nekoliko poimprovizira, Jazbinšku ni. In v tem je nemara dragocen. »Z biciklom lahko v Stožice pridete samo, če zavijete pri Smeltu. Lahko seveda pridete tudi po Vojkovi, ampak ne po kolesarski stezi. Ne se hecat! Kolesarska steza je bila načrtovana, zdaj pa se konča v njivi! Za to gre. Če to ni več vrednota, gre za nerazvito družbo!«
Kazenska ovadba za nedokončanje projekta Stožice, ki jo je vložil oktobra 2012, je njegov bržkone najobsežnejši tovrstni material. Poleg ljubljanskega župana in podžupana ter sedmih bank v njej ne manjkata niti nekdanja ministra Križanič in Lukšič. Zbrani cvetober odličnežev in veljakov ovaja za rabote, kot so sum pomanjkljive investicijske dokumentacije, kršitev postopka sklenitve javno-zasebnega partnerstva, sum protipravnosti zemljiškega katastra in katastra stavb, sum zlorabe upravnih dovoljenj, sum opustitve dolžnega nadzora in še nekaj točk. Z ovadbo je nedavno seznanil tudi državnozborsko preiskovalno komisijo za ugotavljanje zlorab v slovenskem bančnem sistemu, Družbo za upravljanje terjatev bank in celo premierko. Je ovadba zametek velikega povračilnega udarca? Zaenkrat naj bi interes zanjo pokazali samo v parlamentarni preiskovalni komisiji, medtem ko se iz DUTB še niso javili, čeravno bi Stožice zavoljo bančnih kreditov lahko končale tudi v slabi banki. »Člani upravnega odbora DUTB so po zakonu dolžni vsak sum kaznivega ravnanja v bankah, s katerim se seznanijo v zvezi z opravljanjem svoje funkcije, naznaniti pristojnim organom. Podobno velja za ministrstvo za finance,« citira zakonodajo in uživa v čakanju na odgovore.
Kajti če je Jazbinšek pri svojem početju v kakršnikoli prednosti pred nasprotniki, je ta v tem, da nima veliko izgubiti. Še bolj pa nemara v tem, da se pri termitsko picajzlastem iskanju nepravilnosti nadvse (in kanček vzvišeno) zabava. »Pravno državo izzivam. Enkrat bo to izzivanje imelo smisel. Moj osnovni odnos do Jankovića je v tem, kar sem mu enkrat že rekel: Ti predstavljaš najslabše na vsakem segmentu, ki se ga dotakneš neskladno z vrednostnim sistemom normalne 'welfare' države.«
